Tako blizu, tako daleč : kratka ZF proza

“Potem sva z ženo odšla na teraso na kozarček močnega. Malo za korajžo, ker je najina hčerka z raketoplanom pravkar vzletela, malo pa tudi za najino dobro razpoloženje. Topel majski večer je bil zunaj in pogled v zvezdno nebo je bil lep. Ko so se na nebu prikazale še tri lune, Zemljine stare spremljevalke, sem se sam pri sebi nasmehnil. Te lune so skoraj toliko stare kot naš svet in so še dodaten dokaz, da je z mano in mojim svetom vse v redu!
Paralelni svet je bil zdaj dokončno oddaljen od mene za svetlobna leta. Nisem več dvomil, bil sem doma, pri svojih.
In kot da bi žena prebrala moje misli, je stegnila svoj rep proti meni in me objela. Tudi jaz sem ji položil rep čez ramena in jo stisnil k sebi. Nič nisva govorila, le strmela sva v nočno nebo…” (str. 95 – 96)