Tako živim zdaj

»V naslednjih dneh sva ugotovili, kako skuhati juho iz vsega, kar sva lahko dali v lonec, in to je bilo veliko boljše, kakor da bi kuhali vsako stvar posebej. Por in krompir sta bila najboljše, in ko nama je zmanjkalo pora, sva uporabljali divjo čebulo. Na stran sva dali toliko, kot sva lahko shranili. V hlevu sta bili samo dve koriti narejeni tako, da vanju niso mogle priti miši, in eno sem že napolnila s krompirjem, drugo pa do polovice z oreščki in koruzo ter z zeljem. V resnici sva potrebovali ogromno hladilno-zamrzovalno omaro znamke Amana s predalom za led in avtomat z gazirano pijačo z rastlinskimi izvlečki. Zanimivo je bilo to, da nisem bila videti pretirano drugačna kot tistega dne, ko sem prišla v Anglijo, razlika pa je bila v tem, da sem zdaj lahko pojedla, kar sem lahko. Nekje vmes sem izgubila voljo do namernega stradanja. Deloma ne bi bila dobra stara Daisy, če se mi ne bi tek vrnil prav takrat, ko so se vsi drugi ljudje na svetu učili stradati, deloma pa se je zamisel, da bi hotel biti suh v svetu, polnem ljudi, ki so umirali zaradi pomanjkanja hrane, celo meni zdela neumna. Poglej, poglej! Vsaka vojna ima tudi svetlo plat.«
(str. 190-191)