Tam dola, za zidom
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Družabno življenje, Družine, Odraščanje, Osebna doživetja, Otroštvo, Prijateljstvo, Psihiatrične bolnišnice, Spomini sodobnikov |
Srečno otroštvo
Črt Kanoni, dolgoletni radijski in televizijski novinar, redaktor in urednik, pisatelj, v pričujoči spominski pripovedi opisuje otroštvo, ki ga je preživel na Studencu, znanem predvsem po psihiatrični bolnišnici. Avtorjev oče, ugledni slovenski psihiater Janez Kanoni, je bolnišnico vodil, tu je šestčlanska družina do selitve v Ljubljano tudi stanovala. Za Črta, ljubkovalno Korlčka, je bil Studenec v petdesetih letih prejšnjega stoletja s takrat še čudovito naravo in ribnikom vir neizmernega zadovoljstva, pustolovščinam in športnim podvigom ni bilo ne konca ne kraja. Črt, najmlajši v družini, je z bratoma in številnimi okoliškimi mulci zakuhal marsikatero vragolijo, za razliko od sedanje računalniško zasvojene generacije so otroci svoj prosti čas preživljali družabno, na svežem zraku. Avtor spretno krmari med humornimi opisi medvrstniških in družinskih prigod ter tistimi bolj temnimi platmi življenja – to so zgodbe o duševnih bolnikih, s katerimi so se otroci srečevali, z nekaterimi tudi iskreno prijateljevali. Nadvse zanimivo pa tudi zabavno branje o srečnem otroštvu, kjer se je Kanoni, kot napiše v knjigi, naučil vsega, kar ga v življenju še dandanes radosti.
Objavljeno: 17.05.2021 13:16:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:17
Pobeg pa le ni bil tako dobro organiziran. Sankcije niso doletele pobeglih bolnikov, ampak organizatorje pobega. Mišo ni smel na taborniški kamp v Bohinj, ki ga je tako težko pričakoval, Jajek ni dobil nove ribiške palice, Matjaž je še eno leto čakal na novo kolo, kaj je doletelo druge, pa mi ni znano. Edini, ki je za to nedolžno lumparijo dobil nagrado, sem bil jaz, saj mi je Mišo iz svojih prihrankov vseeno kupil okroglo srebrno svetilko, pa tudi v kino me je peljal. (str. 109)