| Žanr | ljubezenski roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kapučino |
| Prevod |
Stana Anželj |
| Ključne besede | Nezakonski otroci, Afere, Spomini, Ljubezen, Družine |
Nizozemski pisatelj Jaap Roben se je v romanu Tančina življenja dotaknil teme, ki so jo navdihnili resnični dogodki iz druge polovice dvajsetega stoletja. Gre za usodo mamic mrtvorojenih nezakonskih otrok. Roman nas popelje v dve obdobji, lahko bi rekli celo dve življenju Friede. Eno življenje je življenje Friede z Ottom, s katerim je imela nezakonskega otroka, ki je bil rojen mrtev. Kdo je bil, če sploh kdo, pripravljen tem otrokom in materam pomagati? Kaj se je zgodilo, če so se rodili mrtvi? Kako so novico o prihodu otroka sprejeli poročeni moški in ali so se pripravljeni odreči svojim ženam in življenju, ki ga živijo? Drugo življenje pa je življenje Friede z Louisom. Louis je po Otto postal Friedin mož, s katerim je imela sina Tobiasa? Ne glede na to, da je z Louisom in Tobiasom živela lepo življenje, ni nikoli pozabila življenja in dogodkov v obdobju, ko je bil del njenega življenja Otto. Težko je živeti s skrivno bolečino v srcu, ki mora biti zamolčana in nikoli povedana. Kakšna je cena za to? Zakaj pa morajo sploh biti določene stvari zamolčane in nikoli povedane? Morda pa v življenju vseeno pride trenutek, ko želimo skrivnostim in svojim bolečinam priti do dna. Lepo je, če nam pri tem kdo pomaga. V sodelovanju je moč in skupaj lahko dosežemo vse. Če med nami ni skrivnosti.
Objavljeno: 08.03.2025 15:51:05
Zadnja sprememba: 08.03.2025 15:51:05
Vsako podrobnost opisuje enako natančno. Kako je škatlo pod plaščem stisnil k sebi. Kako mu je redovnica rekla, da gre lahko vprašat na pokopališče. Ampak da otrok potem nikoli ne bo prišel v Gospodovo bližino. In kako je obstal na stopnicah pred bolnišnico. Redovnica je zaprla vrata in zastrla žaluzije. Da se je medtem zmračilo. Tako se je odpeljal do pokopališča in pozvonil pri mežnariji. Ni našel druge rešitve. Da so na tistem pokopališču pokopani njegovi starši, a da ga mežnar ni prepoznal. Le pokimal je, ko mu je Otto povedal, za kaj gre, in mu zastavil nekaj kratkih vprašanj. Ves čas je Otto videl na konec hodnika v kuhinjo, kjer se je mežnarjeva družina zbrala k večerji. In da mu je hotel plačati, a ni bilo treba. Vrata pokopališča so bila le sto metrov stran. Mežnar mu je rekel, da bo poslal sina, ki je že skoraj povečerjal. Otto se je vrnil v avto, po škatlo.
(str. 300)
