Tango
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2019 |
Založba | Kulturni center |
Ključne besede | Čustva, Ljubezen, Samozaznavanje, Spoznanje, Tango, Varanje |
»Od-učiti se ne-biti.« In učiti se biti.
Tango je zbirka desetih kratkih zgodb, v katerih avtorica ubesedi tisti trenutek, ki razdeli življenje na prej in potem. Prelomnica, uvid, spoznanje, odločitev, razkritje, razodetje (samo)prevare … so čustveni naboj literarnih likov, iz katerega nastanejo 1 do 5 strani obsegajoče zgodbe. Pred vsako zgodbo je izbrana slovarska definicija pojma (iluzija, laž, omejenost, življenje …), ki mu sledi prenos pojma v čustveni svet protagonistov, intenzivni koncentrat močnega doživetja (spoznanje laganja samemu sebi, zdravniška diagnoza, strah, krivda, samomor, varanje, travmatični spomin, nezadovoljstvo z lastnim življenjem, nasilje med ljubezenskimi partnerji …). Kratki stavki in odstavki, minimalni dialogi, na videz distancirano nizanje zunanjih zaznav in notranjih občutkov prvoosebnih pripovedovalcev ustvarjajo prav posebno atmosfero, kjer sta lirično in dramatično tesno prepletena. Prvoosebni pripovedovalec je v osmih zgodbah ženska, v eni moški, v zgodbi Trije pa se avtorica na štirih straneh poigra s kar tremi različnimi pripovednimi gledišči. Zbirko zaključuje naslovna zgodba Tango. Zgodba, ki govori o brisanju notranjega konflikta med videzom in resničnostjo, med resničnim doživljanjem in prikazovanjem navzven, o iskrenosti do samega sebe. Zato je ta zgodba vsebinsko kontrast predhodnim zgodbam: v njih se avtorica osredotoči na notranji konflikt, Tango pa je zgodba o brisanju konflikta, o odkritju težišča telesa in smisla duha. Devet zgodb govori o svetu, ki »neprenehoma vdira v naš intimni prostor, nam brez prestanka brenči po glavah in nas vleče hkrati na sto strani«, zgodba Tango pa o tistem, kar nas »takt za taktom pelje domov k sebi«. Hvalnica tangu so tudi fotografije (avtor Peter Dobaj), s katerimi je zbirka obogatena. Skoraj 30 umetniških črno-belih fotografij ulovi zdaj zabrisane zdaj ostre trenutke plesne umetnosti. Tudi zgodbe delujejo kot besedne fotografije nekega trenutka, v katerem je zapredek veliko daljše in globlje zgodbe. Čustveno intenzivne zgodbe, ki s številnimi zaznavnimi drobci in detajli, zamolki in razkritji, grenkimi spoznanji in srečnim koncem prodirajo veliko globlje pod površino razumskega branja. Knjiga je obogatena s spremno besedo o besedilu in fotografiji (avtor obeh spremnih besed je Borut Gombač) in predstavitvijo avtorice.
Objavljeno: 26.08.2019 10:00:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:38
Kljub odprtemu oknu ni mogla več dihati. Pošast, ki je ležala na njenih prsih, jo je dušila. S treskom je zaprla okno. Ta jeza v njej! Šla je brez cilja. Dvignila je pogled v jasno, z zvezdami posuto nebo. Zvezde so jo spomnile na poraze in porazi so jo spomnili na preveč grdih besed. Ljubljene besede, ki se spremene v plameneč meč. Ljubljene besede, zlouporabljene, da se je v njih utopila kot v reki dreka. Kdo je ta nora ženska, ki je planila skozi ljubljene besede? (str. 29)