Tapir in zvezde
Žanr | mit, poljudnoznanstvena knjiga, pravljica, pripovedka |
Narodnost | brazilska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1985 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Amazonski indijanci, Antropologi, Brazilija, Indijanci, Indijanski miti, miti, šinguška plemena |
Knjiga o kulturi amazonskih Indijancev v Braziliji
Bratje Villas Boas (Orlando, Claudio in Leonardo) so se pridružili nacionalni vojaški odpravi, imenovani “Brazilski pohod na zahod”, ki je imela namen kolonizirati notranjost dežele. Ko se je odprava razšla, so ostali v pragozdu, prevzeti od lepote in kulturnega bogastva območja, kjer so živela šinguška plemena. Hoteli so jih zaščititi pred belimi kolonizatorji, prekupčevalci z zemljo, senatorji, iskalci diamantov, lovci na kože in nabiralci kavčuka. Zaradi njihovih prizadevanj je območje Gornji Šingu (Alto Xingu) leta 1961 (takrat je umrl Leonardo) postal prvi brazilski indijanski narodni park. Orlando in Claudio Villas Boas sta bila dvakrat predlagana za Nobelovo nagrado za mir.
Knjiga je nastala na podlagi njihovih dnevnikov in oriše zgodovino, rituale, mite, simbole, materialno kulturo in družbeno ureditev šinguških plemen s tega območja. Risbe, ki ilustrirajo knjigo, je naredil Vakupija, pripadnik plemena Vaurov, ki je pero in papir uporabljal prvič v svojem življenju. V prvem delu je prikazana njihova zgodovina, v drugem so zapisani miti šinguških plemen. Le ti so živeli v skoraj popolni izolaciji od sveta, v ekološkem in družbenem ravnovesju, in so se zato izognili vsem oblikam moderne civilizacije. Izvemo veliko o njihovem načinu življenja, obredih, izročilu. Veliko je informacij o živalih, rastlinah in podnebju. Knjiga je tudi prikaz, kako Indijanci opazujejo svet okoli sebe – in kako znajo prepoznati vprašljivo naravo naše družbe, čeprav jim je ta tuja.
Prevod dela: Xingu the Indians, their myths. , 2.000 izv., Predgovor / Kenneth S. Brecher: str. 7-12.
Objavljeno: 15.07.2022 11:50:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:02
“Na začetku je bil samo Mavucinim. Nihče ni živel z njim. Ni imel žene. Ni imel sina, niti sorodnikov. Bil je čisto sam.
Nekega dne je školjko spremenil v žensko in se poročil z njo. Ko se mu je rodil sin, je vprašal ženo: ‘Je moški ali ženska?’
‘Moški je.’
‘Vzel ga bom s seboj.’
Nato je odšel. Dečkova mati je jokala in šla nazaj v svojo vas, laguno, kjer se je znova spremenila v školjko.
‘Mi smo vnuki Mavucinimovega sina,’ pravijo Indijanci.”
(str. 47)