Taras Bulba

Povest, kot jo označuje literarna zgodovina, je pripoved o kozakih na območju mesta Zaporožje ob reki Dneper. Dogajanje časovno ni natančno opredeljeno, toda sprotne omembe dajejo bralcu slutiti, da gre za 15. in 16. stoletje ali morda celo 17. in 18. stoletje. V tistih časih so bili kozaki v Ukrajini najbolj znani vojaki, okrog njih so se spletali miti in slavne herojske zgodbe. Ukrajinci so bili, kot je zapisano v spremni besedi, ogroženi od vsepovsod. Od Tatarov in Turkov na jugu ter Poljakov, v sami povesti jih avtor imenuje nevernike oz. Ljahe, na zahodu. Kozaki pa so zvesti zagovorniki svete pravoslavne vere, kdorkoli bi se ji drznil izneveriti, je izdajalec, ki si ne zasluži drugega kot smrt, pa čeprav gre za najožjega sorodnika. Kozaki so v svoji »Seči«, skupnosti, izrazito moška združba, trpeče matere, ki bi rade svoje sinove zaščitile pred divjaškim življenjem v vojski, nimajo tam kaj iskati. In čeprav na začetku povesti eni izmed teh skupnosti, katere najpogumnejši in najbolj zavzet kozak je naslovna oseba, ne preti nobena nevarnost, prav Taras Bulba naščuva ostale kozake v boj samo zato, da bi se ti kot vojaki lahko izkazali. Za blagor pravoslavne vere in ukrajinske domovine. Vse ostalo so bitke, vojaški spopadi s Poljaki na eni strani in s Tatari na drugi. Seveda so kozaki v teh spopadih heroji, tudi če padejo ali umrejo v ujetništvu, je to zanje največja čast in ponos, vse drugo pa je izdajstvo in najhujši zločin. Za bralca bo morda še bolj kot življenje samih kozakov ali bitke s sovražniki zanimiv avtorjev odnos do Židov, ki jih slika z neprikrito ironijo in odporom, dobri so le toliko, kolikor s svojo pretkanostjo tu in tam pomagajo kozakom na sploh ali kasneje samemu Tarasu Bulbi, čeprav se njihova pretkanost največkrat izkaže zgolj za koristoljubje. Za ljubitelje herojskih zgodovinskih romanov, tisti, ki bo prebral še spremno besedo, pa bo našel marsikatero vzporednico z današnjim časom. Povest slavnega ruskega pisatelja, po rodu iz Ukrajine, je bila sicer v slovenščino že prevedena, za založbo Apokalipsa pa jo je tokrat na novo prevedel Borut Kraševec.