Tek na robu živčnega zloma
Ko se premikajo noge, se premikajo tudi misli
Lucijan Zalokar je Delov novinar, sicer atlet, srednjeprogaš Kladivarja. Že kot mladinec je tekmoval na svetovnem prvenstvu, sicer pa bil več let državni prvak. Označi se za milenijca, 25-letnik je tudi strasten bralec in mislec. Kar je prebral, preučeval o teku, filozofiji, do česar je prišel iz lastne izkušnje, športnih spominov in v srečanjih z drugimi tekači, mu služi za nadaljnja razmišljanja in pisanje knjige. In ker je tek metafora za življenje, je to branje za vse nas, saj se s knjigo sprašuje, kaj vse vpliva na uspeh, zakaj trpeti, kako trpeti, koliko zagnanosti je ravno prav in koliko preveč, kdaj je umik boljši kot napad, zakaj nekateri nad tekaško kariero obupajo, zakaj je sistem oz. sistem klana lahko usoden za športnika ter zakaj je iz sistema tako težko izstopiti. Kako na posameznika vpliva želja po uspehu, zakaj isti trening nekaterim ustreza, drugim ne, kaj je bolečina, kakšno je življenje in inteligenca telesa, ali preko bolečine res spoznaš več, predvsem pa razmišlja, kaj je svoboda in kako jo doseči. Zanimivo je, kako izpostavi novo tehnologijo in po milenijsko razmišlja o prihodnosti: več časa, manj dela. V družbi brez oz. z manj dela bo potrebno osmisliti svoj obstoj, mogoče čas nameniti samospoznavanju v maniri starih Grkov. Odgovoriti si bo potrebno, kaj pomeni biti človek v dobi inteligentnih strojev. In tako je naš pisec obdobje korone izkoristil za spoznavanje prihodnosti. Delal je od doma, torej pisal članke in magistrsko nalogo (kako pomenljivo – o vlogi tehnologije v distopičnih romanih). Pisal je leže, saj naj bi bila plazilska drža najbolj prvinska. Ko je telo potrebovalo, je spal, se hranil itd. Da je poskrbel za telo in bistre misli, pa se je lotil tudi tekaških treningov po dnevniku, ki jih je izvajal nazadnje v času vrhunca kariere leta 2013. Knjiga se konča na lanskem državnem prvenstvu v Celju, kjer se marsikaj dogaja, a vam vsega ne gre izdati. Mogoče le to, da v vsakem porazu lahko vidiš del svobode, kjer ti nadaljuješ medtem ko so drugi že odnehali. Poudarek na lahko. Super branje za milenijce, njihove fane, za distopike, utopiste, tekače in sploh vse, ki jih zanima življenje kot fenomen.
Objavljeno: 04.01.2021 16:32:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:54
Cilj torej ni mogel biti rezultatske narave, cilj je smel biti občutek. Spraviti se v stanje, ko se ti zdi, da lebdiš nad stezo. Ko se stopala odbijajo od tal, ne da bi se naprezal. Ko med tekom ne razmišljaš o tehniki, pa te trener na koncu pohvali, da je bilo “kot v dobrih starih časih”. Ko občutiš popolno lahkost gibanja. Nekaj poetično-nostalgičnega, skratka nekaj, s čimer se tolažimo vsi, ki smo obupali nad tekmovalnim vidikom atletike. Predvsem pa je bil cilj pri tem ohraniti svobodo. Ne dopustiti, da se tek sprevrže v obsesijo.
Toda še pred tem sem moral storiti bedarijo. (str. 71)