Temna ljubezen

Temna ljubezen je zelo zahtevno branje, pripoved je namreč fragmentirana, teče preskakujoče, raztrgano. Če želi bralec dobiti neko zgodbo, sporočilo, mora za razumevanje vpletati lastno izkušnjo ali pretanjena obča opažanja. Avtorica kliče k feministični misli, ki naj bi v nasprotju s patriarhalno nudila rešilno bilko. Junakinjo romana opazujemo pri njeni preobrazbi od ujetnice v okovih do osvoboditve, ki jo prinaša le osvoboditev obeh spolov. Znebiti se mora predvsem odvisnosti od potrebe po pomoči drugim, najprej naj bi ženske poskrbele zase. V zgodbi protagonistka možu pomaga celo pri žaganju svoje lastne glave tako, da jo podrži med rokama. Tovrstne metaforike je v zgodbi ogromno, brezkompromisna je in nazorna pri opisu predvsem ženskih zablod. Loti se tudi kritike neoliberalistične družbe, takih in drugačnih »new age naukov«. Sicer pa gre za junakinjo, ki ne zmore več vztrajati v zavezi – uničujočih in neizpolnjujočih odnosih, ki jih ima s starši, z možem – infantilnim kretenom, ki ga kliče tudi »moj«, bratom – oslom, s hčerko – ličinko in se zato odloči za obisk pri psihoterapevtki. Tam skozi modele, ki si jih dela, da bi lažje razumela ta svet, skozi »mesto žensk«, »dolino nevest«, »svet staršev in otrok« dokončno nastavi ogledalo vsem nam.