Temno, skoraj noč
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Jana Unuk |
Ključne besede | Družbene razmere, Kriminal, Novinarke, Pogrešani otroci, Poljska, Poljska zgodovina, Posilstvo, Sovraštvo, Travme, Vraže, Zlo |
Človek človeku zlo
Temno, skoraj noč je kriminalni roman, za katerega je poljska pisateljica Joanna Bator prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok. Ko prične z raziskovanjem, odpre tudi razpoke v lastnih spominih iz otroštva in najstništva. Vzniknejo grenko-sladki fragmenti njenega druženja z že umrlo starejšo sestro Ewo. Slednja je s pomočjo fantazije zanju poiskala pot za beg iz krute realnosti. Dneve sta preživljali ob izmišljanju zgodb o kneginji Daisy, njenih biserih, se borili proti sovražnikom mačkojedom, družbo pa jima je delal plišasti medved Hans iz Nemške demokratične republike. Skozi hojo po poti spominov Alicja spozna družinske skrivnosti in lastne potlačene travme iz preteklosti. Odkrije vzroke za materino kruto ravnanje in smrt njene sestre. Dogajanje, sicer postavljeno v sodobno Poljsko, je zaznamovano s preteklostjo. Zdi se, da meščani le obstajajo, ne pa zares živijo. Kljub redkim izjemam iz njih veje zlo, ki ga usmerijo v vse, kar je tuje, neznano in presega njihove okvirje. V romanu tako ne manjka pretresljivih zgodb meščanov. Posilstva, mučenje živali, medsebojno obračunavanje, družinsko nasilje, pedofilija, homofobija, revščina in fanatizem vladajo mestu. Vsak se znajde po svoje, solidarnost in pristni človeški odnosi pa na pogorišču zgodovine postanejo nemogoči. Fizični zločini se selijo tudi v sfere svetovnega spleta, ki postane greznica medsebojnega blatenja in raj za trole. Tri poglavja v romanu so zapisana v obliki komentarjev na novice, ki popisujejo aktualno dogajanje v Wałbrzychu. Še največ človečnosti premorejo mačkarice, skrivnostne ženske, ki se potikajo po mestu in hranijo mačke. Kruto, rezko in z nasiljem nasičeno slogovno mojstrsko pisanje bralcev ne bo pustilo brezbrižnih. Zaradi vseh travmatičnih zgodb gre za zahtevno branje tudi s psihološkega vidika. Žanr kriminalnega romana dela ne ukalupi, saj ga vseskozi preveva močna družbenokritična nota. Ali je res človek človeku največje zlo?
Objavljeno: 26.10.2023 09:26:33
Zadnja sprememba: 13.09.2024 14:31:43
“Mačkojedi,” je rekla Ewa “so povsod, vsakič privzamejo drugo podobo Kamela. So vzdržljivejši od kamele močnejši od nosoroga. Požrešnejši od ljudožerskega morskega psa. Obstajajo in žrejo. Pronikajo skozi stene skozi telesa kadar pa se prebijejo v notranjost, zaradi njih vse zgnije in se napolni s smrdečo meglo, kot da bi se pokvarila cela tona rokforja. Prežijo v ceveh v kopalnici, v ogledalih v zajčjih luknjah, v dimnikih in nosnicah. Pod posteljami sestric kamelje barve!” “Kako pa jih prepoznamo?” nisem odnehala. “Treba je vprašati! En dva tri, a ste dobri ali zli?” mi je odgovorila Ewa, ampak to je bila že šala. oranžni Hans iz NDR je planil name in me tako žgečkal, da sem se dušila od strahu in smeha hkrati. Verjela sem, da me bo Ewa obvarovala pred mačkojedi, ker nisem imela nikogar razen nje.
(str. 36)
Citati
(0)Kritike
(0)- Nike (2013)