Teorija čudnosti

Teorija čudnosti nas najprej nagovori vizualno, z žarečimi mačjimi očmi, nato pa prijetno preseneti tudi z vsebino, prvoosebno pripovedjo petintridesetletne Ade. Zaposlena je na Inštitutu za interdisciplinarne študije človeka, delovno okolje nanjo ne deluje več inspirativno, raziskava o vzajemni vizualni simpatičnosti, s katero se ukvarja, obtiči v začetnih zametkih. Sicer je nenehno premišljujoča, pronicljiva opazovalka družbe in medosebnih odnosov. Njen tok zavesti ne pojenja, v iskanju ustroja sodobnega sveta se pretaka med pomembnimi in vsakdanjimi rečmi, vsega se loteva z znanstveno natančnostjo, tudi odnosa do sebe in lastnega telesa, hkrati pa je tudi iskriva in duhovita. Roman je razčlenjen na poglavja, vsako predvideva tri različne teme, vsaj na prvi pogled brez skupnega imenovalca, pripovedovalka namreč spretno prehaja od lahkotnosti do poglobljenih analiz. Posebnost v strukturi so nenehno vključevanje Adinih vizionarskih sanj, ponavljajočih elementov in izsekov iz črne kronike. Kot ugotavlja glavna protagonistka, je v vsej čudnosti našega časa svoboda pogosto na preizkušnji, tako v širšem družbenem okolju kot zasebnih razmerjih, dodatno se omejuje še z ujetostjo v ustaljene vzorce, občutek minevanja pa se krepi. Kako narediti usodni korak in doseči spremembo? Pisateljico Pavlo Horákovó slovenski bralci spoznavamo prvič, njen prvi samostojni prvenec za odrasle bralce je bil na Češkem sprejet z navdušeno kritiko, dokaz je tudi prestižna nagrada magnesia litera za najboljše prozno delo.