Terenske raziskave ukrajinskega seksa

Mikola in Oksana, slikar in pesnica, oba ukrajinskega rodu in zaznamovana z isto bolečo nacionalno izkušnjo trpeče, ponižane in v svetovnem merilu spregledane nacije, se srečata na umetniškem festivalu. On pristopi in jo ogovori, ona kljub temu, da ga že na prvi pogled oceni kot cenenega provincialnega nastopača s prebrisanim zelenookim pogledom in oguljenim šarmom umetnika, tihi prežeči slutnji navkljub, da ji bo ta moški prizadejal bolečino, kar pa je morda res bilo potrebno neizbežno preslišati, saj je bila na delu usoda (no, to je sprejeta fraza), sprejme izziv in se z njim poda na ponujeni sprehod. Izkaže se, da je, še preden se je vse skupaj začelo, vedela vse – boleče bo. Vrtoglavo strastno, a boleče (ljubil jo je, kakor je pač znal). In je bilo. Kar velja za vsa patološka razmerja. Bil je to njen prvi ukrajinski moški, že narejen, ni ga bilo treba poučevati o Ukrajini. Delila sta si skupni notranji prostor razumevanja, večno ukrajinsko obsojenost na neobstajanje, iz katere sta izhajala. Povrhu vsega je bil to njen prvi moški zmagovalec, alfa moški (kako fenomenalno čudovito! – mar res?). Utrujena ljubiti svet skozi samoto se mu je predala: » […] v njej ni bilo strahu, vključena je že bila namreč visoko prožna pripravljenost, da se nemudoma požene proti življenju, zaradi česar se tudi ono samo premakne s svojega ustaljenega mesta: resnično redka priložnost, nekaj večjega od tebe, do česar je treba še zrasti, tako da skočiš iz kože, jo pustiš za seboj, sedem kož, devet kož, samo da se ne bi za nobeno ceno ustavila! – dobro, sprejmem, pogled iz oči v oči!« (str. 72) Lepota, ki sta jo ustvarjala, ju je združila, patologija ju je onemogočila in ju razrušila. Devet mesecev bolečine, fizične ob telesnem podrejanju živalsko besni, kot-da-življenja-zahtevajoči brutalni intimi seksa vse od prvega trenutka dalje, in psihične vse od takrat, ko se je on na njeno željo preselil k njej v Ameriko, kjer je v tistem času službovala kot profesorica. V romanu, ki ga je ugledna ukrajinska filozofinja, angažirana intelektualka, pesnica in pisateljica Oksana Zabužko, ki v svojih delih pozornost posveča predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu, izdala že leta 1996 in je postal kulten že pred prvo uradno izdajo, avtorica ob težkem ljubezenskem razmerju izprašuje (svojo) ženskost, njeno podrejanje ter iskanje in potrjevanje identitete skozi obličje moškega, seveda fatalnega, kot je fatalna tudi protagonistka, s poskusi razumevanja temne privlačnosti ekstaze ob bližini smrti, iskanjem vzrokov v očetovski figuri nekoč deklice ter razčlenjevanjem besno zahtevajoče življenjske željnosti narcisoidnih egoistov, od znotraj preplašenih, izgubljenih in povsem nesamozavestnih dečkov in deklic, ki v svoji iznekaženi odraslosti kot-da-so odprti za zlo in živijo, to sporočajo svetu na zunaj, v odsotnosti strahu, kot je to prikazano na primeru Mikole. Razmišljanja so podana monološko, v skrajno zgoščenem in visoko poetičnem jeziku, razvejujejo se zdaj sem zdaj tja, pripoved se giblje med prvo-, drugo- in tretje osebno, območje intimnosti pa na več mestih prehaja v družbeno politično. Žrtvi namreč nista samo onadva, ukrajinska umetnika, izhodiščno pogojena z nesliš(a)nostjo in ne(pre)poznanostjo zaradi nacionalne politične nemočnih na svetovnem zemljevidu močnih in glasnih (dogaja se tudi nam), žrtev je ves njun preplašen ukrajinski narod, ki se že stoletja vlači po dnu zgodovine, večno ustrahovan in utrujeno brezmočen, brez pravih osnov za samoudejanjenje (do kdaj – do zdaj?). V tem oziru je ta roman danes, ko se na ukrajinskih tleh bije zgodovinska bitka naroda, tudi aktualen. Nekateri so roman označili kot avtobiografskega, kar avtorica vseskozi zavrača; zanika tudi, da gre za feministični roman, čeprav ga lahko beremo tudi na ta način. V ospredju so predvsem telo kot metafora države, vprašanje identitete in jezika, domovina ter ženska in ukrajinska zaznamovanost z ukoreninjenimi vzorci (tako osebne kot tudi nacionalne) dediščine preteklosti, temelječe na občutjih izkoriščanja, zunanjim silam podrejajočega se samozanikanja in strahu. Odličen intelektualni roman s prečudovitimi vmesnimi postajami avtoričine bivanjske poezije.