Teža metulja
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2011 |
Založba | Eno |
Prevod |
Vera Čertalič |
Ključne besede | Človek, Narava, Vrednote |
Človeški vrsti so dani redki čuti. Nadomešča jih z razumskim sklepanjem.
Dva gamsja kralja. Dva posebneža svoje vrste. Dve življenji, ki izstopata iz tropa. Prvi je človek. Moški, ki se je pred urbanim načinom življenja umaknil v osamljeno kočo na višini, kjer se gozd konča. Tu se preživlja kot divji lovec na gamse – njihovo meso prodaja restavracijam v dolini, njihovo kožo krznarjem. Alpinizem je zanj tehnika lova. Vzpenja se tja, kjer drugi lovci odnehajo. Ljudje v dolini so mu zato nadeli vzdevek Gamsji kralj. Drugi gamsji kralj je žival. Gams, ki mu je divji lovec ubil mamo. Žival, ki je mimo običajnih pravil gamsjega tropa odrasla v samotarskega najmočnejšega samca, kralja svojega lastnega tropa. Dva posebna svetova, lovec in žrtev, človek in žival, medsebojna učitelja in učenca, “morilska človeška zver” in “veter, oblečen v kopita in roglje” , ki svojo medsebojno moč in šibkost preizkušata pod obličjem neskončnosti, ki jo v tej poetični pripovedi ponazarja beli metulj. Besedilo, ki je s svojimi opisi narave in številnimi spoznanji o človeku tako posebno, kot je poseben svet, ki ga avtor ubeseduje. Bralna poslastica je spremni tekst, Obisk pri drevesu, ki je prava ljubezenska zgodba med alpinistom in naravo. Če je Errijev (pisatelj, novinar in pesnik je v Italiji poznan kot Erri) v slovenščino prevedeni roman Trije konji svojevrstna hvalnica knjigam in branju, je v zgodbi Obisk pri drevesu osvetljeno pisanje: avtor razkriva, kako ustvarja (“Enkrat letno priplezam do drevesa, ga pozdravim, prinesem si pisanje in sedem podenj.”), o pomenu samote za pisanje govori odlomek v nadaljevanju predstavitve knjige. V slovenščino sta žal prevedeni samo dve deli iz obsežnega avtorjevega opusa, obe je prevedla Vera Čertalič.
Objavljeno: 26.05.2018 10:52:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:46
Povesil je puško. Žival mu je prizanesla, on ji ni. Ničesar ni razumel o tej zdajšnjosti, ki je bila že izgubljena. V tistem trenutku je bilo tudi zanj konec lova, ne bo več streljal na živali. Zdajšnjost je edino zavedanje, ki kaj koristi. Človek ne zna bivati v zdajšnjosti. Vstal je in se počasi spustil k ubiti živali. Nizko nad njim je čakala jata kril, medtem ko se je z zahoda bližala snežna fronta, pred njo pa madež črnega oblaka. Moški je pristopil h kralju, trop je bil še zmeraj v bližini in gledal. Najbolj pričakovana zmaga je bila dvojčica še nikoli dotlej doživetega poraza. Zaničeval je vzgib, ki je naravnal strel. Začutil je pljunek v grlu in vodo v nosu, oči so se mu zarosile. Tat neukročenega, najvišjega življenja, ki ga je gospodar vsega pustil nezavarovanega pod soncem; razen če ne bi moral biti varuh prav on, ki se je šel tatu. On bi moral braniti. (str. 63)
Okoli gore so se kopičili oblaki, splezal sem vanje. Všeč mi je v njih, bolj kot pod praznim nebom. Pridajajo stisnjeno tihoto, zgoščajo samoto. Samota je beljak, najboljši del jajca. Za pisanje je beljakovina. (str. 70)