Teža naslednjega jutra

Romaneskni prvenec mariborskega pisatelja in knjižničarskega kolega Marjana Rajšpa bi morda najbolje označili kot jedko družbeno satiro, v kateri se izpod obilice samodestruktivnega humorja grenko roga pisateljevo videnje današnjega sveta. Avtor obdela najbolj izrazite vidike družbene patologije, ki nas obdaja. To naredi preko zgodbe glavnega junaka Ferija Lucija, ki živi bedno življenje v neimenovanem depresivnem mestu, v katerem pa z lahkoto prepoznamo Maribor. Prijavljen na zavodu za zaposlovanje, si Feri svoj borni proračun izboljšuje z občasnim in redko plačanim delom na črno za tajkunskega založnika, ko na platnice knjig piše stavke, ki naj bi izboljševali njihovo prodajo.
A neskončno dolžino dneva si Feri krajša še z neko drugo zaposlitvijo, ki je vsakodnevna in pri kateri redno presega osemurni delovni čas. To je pijančevanje, alkohola v romanu steče na hektolitre. Ferijev najboljši prijatelj je Čarli Marks. Ne ujemata se le v ideološkem dojemanju sveta, ampak tudi na čisto fizični ravni, ko povečana globina njunih grl narekuje potrebo po potešitvi premosorazmerno velike žeje. Feri in Čarli sta v mestu zloglasna, zadnja svoje vrste, kot pravita, in kot slab zgled redno obravnavana v črnih kronikah lokalnih medijev, čeprav pravzaprav ne počneta nič drugega, kot da razglašata svoj pogled na svet. Vsaj zaenkrat še ne. Njunemu prijateljstvu se približuje tudi odnos z župnikom Tonetom, v njegovo cerkev se umikata pred zunanjim svetom, skupaj pa si delijo ljubezen do ravno prav ohlajenih steklenic zelenkastega odtenka.
V Ferijevem srcu je prostora tudi za druge vrste ljubezen, za tisto v romantičnem smislu. Ta bi znala pregnati težo slonice z njegovih prsi, ko se zjutraj prebudi. A tudi po tej plati je njegovo življenje precejšnja polomija. Zaljubljen je v Rozo, ki mu čustva tudi vrača, vendar zveze ni sposoben niti vzpostaviti, kaj šele vzdrževati. Zadovolji se z mazohističnim metanjem steklenic z ljubezenskimi pesmimi v Dravo, upajoč, da bo pač usoda nekoč storila to, česar ne zmore sam.
Nekega dne se sveta trojica Feri, Čarli in župnik odloči, da so razmere dosegle kritično maso in da je napočil čas za ukrepanje. Njihov načrt, kako izboljšati svet, je slonel na principu Robina Hooda, le da je, splošnemu vzdušju v romanu primerno, pridobil bizarnejše razsežnosti. A kraja bogatim in pokvarjenim (po Ferijevem evangeliju ne gre eno brez drugega), da bi pomagali revnim in izkoriščanim, se konča z vonjem po Orwellovem letu 1984 v zraku, ko junaki končajo v sodnih mlinih totalitarnega režima, Feri pa dobi priložnost, da napiše roman.
Marjan Rajšp stavek za stavkom opozarja na družbene krivice in hinavščino, v katero smo ujeti. Njegov jezik je bogat, blesti v metaforah, katerih črni humor nam kotičke ustnic neprestano viha navzgor. A grenak priokus resnice, skrite za zabavnim pretiravanjem, nam jih kar hitro tudi povesi navzdol. Skozi ves roman avtor vzdržuje in izgrajuje tezo, da sta edina pravična sistema komunizem in krščanstvo, a ob žalostnem spoznanju, da le v svojih izvornih, neudejanjenih, teoretičnih praoblikah, ki ne zmorejo preživeti v praksi. Ostane pa nam upanje, da lahko ljubezen v nasprotju z udarnim stavkom, ki ga je Marjan v maniri svojega glavnega junaka zapisal na platnicah knjige, preživi vedno in povsod.