Teža neba

Hana in Samo sta lep par srednjih let. Pravzaprav skupaj s čudovito in pametno hčerkico Anjo tvorijo čisto normalno in tudi poslovno uspešno družino. A kot se rado zgodi v srednjih letih in po nekaj letih zakona ter rutine, sta si Hana in Samo čedalje bolj odtujena. Samo preživlja vse več časa v službi, pravi, da če imaš svoj biro, moraš pač delati več in bolj trdo. Hana bi tudi lahko delala v biroju, saj imata oba isto poslovno usmeritev, a je uspešni firmi posodila le priimek, sama pa se je zaposlila v trgovini s pohištvom, kjer načrtuje opremo domov za stranke z zelo različnimi okusi in željami. Doma jo spremlja rutina gospodinjskih opravil, ki pa se jo odloči presekati. Pravzaprav se odloči, da bo zopet postala Hana, da bo začela sebe ne samo poslušati, temveč da se bo tudi (u)slišala. Ko zavrta v moža s podrobnejšimi in tudi neprijetnimi vprašanji, je njena odločitev še močnejša. Na to jo napelje tudi razmišljanje o babici Stanki, ki je kar naenkrat ni več, o njuni nežni pripadnosti, o minljivosti časa in teles, o odtujenosti z materjo, o tem, kje pravzaprav je njeno in kje je Samovo mesto v njihovih življenjih. Hana se preseli k mami, vrne se v svojo otroško sobo in s tem tudi k svojim začetkom, odraščanju in željam, življenje se obrne na glavo in le morda bo nekoč spet tako, kot je bilo na začetku. Za Težo neba bi lahko rekli, da je čisto povprečna, zelo znana zgodba skorajda vsakega para. A vsaka taka zgodba nosi s seboj prevpraševanje o tem, za kaj in koga živimo, se razdajamo, kje in kako se tekom let izgubimo in po kateri poti lahko zopet pridemo nazaj, predvsem k samim sebi, k svojemu bistvu, notranjosti, k vsemu, kar nas izpolnjuje in vsaj deloma, v tem hitrem in ponorelem svetu, tudi osrečuje.