Tigrova žena

Avtorica je dobitnica nagrade Orange, ene najpomembnejših britanskih literarnih nagrad, ki jih podeljujejo ženskim avtoricam, pišočim v angleščini ne glede na nacionalnost. Reakcije na izbor so bile nekoliko burne, vsaj v neki meri lahko to pripisujemo tudi dejstvu, da je avtorica relativno mlada (letnik 1985), dekliškega videza, delo pa je njen prvenec.

Tea Obreht je ameriško-srbska pisateljica, ki se je v ZDA skupaj z družino preselila med zadnjo balkansko vojno. Roman je verjetno posvečen njenemu dedku, ki v literalizirani obliki zavzema velik del zgodbe, gotovo ji je bil vsaj nekakšna inspiracija, njegov priimek je prevzela tudi za svoj pisateljski psevdonim. Tema romana je Srbija s svojim bližnjim balkanskim okolišem, časovno pa se sprehajamo po velikem delu 20. stoletja skoraj do najnovejše sodobnosti, s poudarkom po letu 1991. Geografija ni definirana, avtorica operira z izmišljenimi imeni, a vendarle z lahkoto prepoznamo Beograd, Bosno in Hercegovino, Mostar, hrvaško primorje, zaradi poznavanja mentalitete, načina življenja in dogodkov iz prve ali vsaj bližnje roke pa je bivši skupni jugoslovanski prostor morda tisti del bralstva, ki v romanu lahko zazna nekaj več, torej tisto, česar dvomljivci o podelitvi nagrade niso.

Dedek iz romana je beograjski zdravnik ter moralni in racionalni steber družine, ki jo sestavljajo še tri ženske, njegova žena, hčerka in vnukinja. Z ženo ju letih združuje nežna ljubezen in spoštovanje, zelo tesen odnos pa goji tudi z vnukinjo. Z deklico imata mnoge skupne poti, med katere sodijo tudi redni obiski živalskega vrta, kjer se zaustavljata pred tigrovo kletko. Tiger dedku v simboličnem smislu pomeni povezavo z otroštvom, ko je odraščal v hriboviti bosanski vasici. Začenja se druga svetovna vojna in pri bombardiranju Beograda je bil opustošen tudi živalski vrt. Tiger, rojen v ujetništvu, je preživel, po dolgi poti zmedenega bega prešel v Bosno in se znašel v hribih nad dedkovo vasjo. Opazijo ga domačini in strah pred njim zasenči tesnobo bližajoče se vojne. V vasi živita mesar in njegova žena, mlada muslimanska deklica. O tem, kako je ta par prišel skupaj, avtorica pripravi posebno zgodbo, ki naj jo bralci odkrijejo sami. Izdam naj le, da se je deklica po smrti svojega brutalnega moža navezala na tigra in on nanjo, kar so vaščani zelo sumničavo spremljali, povsem drugače od dedka-dečka, ki je oba odkrito občudoval. Ko ga je življenjska pot pripeljala do vnukinje, ji je to tragično, a lepo zgodbo rad pripovedoval. Tiger mu je pomenil simbol svobode, pa tudi moralnih vrednot, ki v vsakdanjem življenju že tako niso prisotne v zadostni meri, s prihodom vojne pa še bolj propadejo. To je ponovno doživel po letu 1990, njegova vnukinja je takrat že odrasla, študirala je medicino in izkusila ozračje tesnobe, paranoje in gospodarskega propada, ki je zavladalo v državi. To je spet pripeljalo do propadanja živalskega vrta, dedkove metafore za mir, in trpljenja živali v njem, kar se je še stopnjevalo v ponovnih bombardiranjih »Mesta«, v čemer prepoznamo Natove letalske napade na Beograd. Roman se začne še kasneje, ko je vnukinja že izoblikovana zdravnica in humanitarno pomaga vojnim sirotam na hrvaški strani,verjetno v Dalmaciji. Dohiti jo novica o dedkovi smrti, ki naj bi, soočen z neozdravljivo boleznijo, potoval k njej. Začne raziskovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, bralca pa popelje na pot dobrega in slabega, prežeto s krepko mero magičnega realizma, ki branje nemoteče obogati in nekoliko spominja na čar balkanske mistike, kot ga poznamo iz nekaterih filmov Emirja Kusturice.