Tihotapci miru

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaKoper, 2016
Založba
Ključne besede Branje, Ljubezen, Morje, Smrt, Umiranje, Zdravljenje, Življenje
Število strani

144

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Čas za branje in tihotapljenje najvišje oblike ljubezni … MIRU

Roman o minevanju … odhajanju … smrti, v katerem nedvomno božata LJUBEZEN in ŽIVLJENJE.

Pomirjajoča igra besed, stavkov, povedi, misli, spletenih v SR(e)ČNE ZGODBE. Vse to so TIHOTAPCI MIRU. Zgodba v zgodbi nam razkriva dva svetova: notranjega (hospic, hiša odhajajočih) in zunanjega (vsakdan ljudi).

V nadvse slikovitem pisanju spoznamo Teodorja – Tea, mladeniča, ki se po končanem študiju v tujini vrne na domačo obalo. V iskanju smisla ga nekega dne preseneti prijateljičin predlog, da bi med njeno odsotnostjo bral odhajajočim v hospicu. Teo drži obljubo in se kmalu sreča z Roso, Angelo, Lenartom, Mirno, Lenjo … in gospodom M. Slednji, Mihael Tavčar s polnim imenom, močno predrami njegovo življenje. Tukaj in zdaj. Dnevi branja, ki se podaljšajo v tedne, ti pa v mesece, z obilo svetlobe spletajo hvalnico življenja/-u.

V hospicu, hiši odhajajočih stanovalcev, pa je vsakdan še kako barvit. Tudi in vsekakor po zaslugi zaposlenih v pisani obmorski hiški ter Tea. Branje je njegov KLIC, ne poklic! Mladega tihotapca miru iz knjige v realnem življenju vsekakor odraža avtorica romana, Carmen L. Oven. S svojim poslanstvom ustvarjanja in (po)dajanja zgodb tudi ona zdravi … in tihotapi pomirjajoče valovanje. Od mene, do tebe … do vseh nas. Tihotapi najvišjo obliko ljubezni. MIR.

»Knjige ni bilo lahko najti. V knjižnici bi nanjo čakal več dni. Dni, za katere je čutil, da jih nima. Našel jo je v prvi knjigarni in jo kupil, čeprav je to redko storil. Knjižne police v dedkovi hiši so se šibile pod težo knjig, ki jih ne bo nikoli prebral. Zanje bi potreboval še eno življenje. Glas slutnje ga je priganjal, naj to knjigo dobi takoj, glas razuma pa ga je miril s podobo starčeve življenjske moči, ki je sijala iz njegovega pogleda. Čeprav pravila tu ni, toliko je že vedel. Koliko časa je še ostalo gospodu M., se je spraševal, ko je knjigo, zavito v ličen papir, potisnil v zlizan nahrbtnik? Tega ni mogel vedeti nihče. /…/ Jutro ga je poklicalo prej, kot je pričakoval. Nebo nad sobo z ovalnim balkonom, v kateri se je zbujal od dedkove smrti naprej, se je stekalo v zarjo. Morje je še molčalo, ko je bos stopil na balkonska tla in razširil nosnice v jutranji zrak, ki je iznad slane modrine prinašal občutke lepega. Ko je nebo nad strehami hiš začelo jutranje rdeti, je sédel na kolo in se v lahkotnem ritmu spustil k skalnati špici nad morjem. Divje zelenje je obraščalo skalnato teraso, kjer so nekdanje središče mlade alternative preuredili v dom za odhajanje. Ironično, je pomislil, ko se je prvič ustavil pred pisano hišo. Iz žive mladosti v prostore slovesa. A tedni branja odhajajočim so ga učili, da je čas človekovega usihanja možno objeti v dostojanstvo, kakršnega je med zdravimi redko prepoznal.« (str. 14–15)

Citati

(2)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 70
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 5

Dela avtorja

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×