Tipkopis o drugem nastanku
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Sodobnost International |
Zbirka |
Zvezdogled |
Prevod |
Veronika Rot |
Kaj bi vzeli s seboj oz. kaj bi želeli ohraniti za zanamce, če bi bili zadnji/a predstavnik/ca človeške vrste?
Knjiga, ki turobnosti mračnih dni, ki se (tu in tam) pojavljajo, sicer ne bo pregnala, saj je mračna tudi sama, bo pa prižgala svetli sončni žarek v mislih bralcev – gre za delo kultnega katalonskega pisatelja Manuela de Pedroloja. Knjiga nam prinaša zgodbo o dekletu in dečku, ki sta (skoraj) edina preživela na postapokaliptično očiščeni Zemlji. Njun boj za obstanek ni samo primarna težnja po preživetju, pač pa tudi želja mladega, razgledanega človeka, da bi ohranil človeško kulturo za zanamce in hkrati na novo napisal družbena pravila, ki bi temeljila na enakopravnosti in vzajemnem spoštovanju vseh živih bitij. Jima bo uspelo? No, vprašamo se lahko tudi drugače: Jima je uspelo?
Objavljeno: 11.05.2015 13:18:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:21
“In zvezek, ki sta ga prebrala tisti večer, je bil nekakšen dnevnik, s katerim je ženska premagovala svojo osamljenost, saj je takoj povedala, da je ostala sama. Zapisi, ki niso bili vsakodnevni, so pripovedovali o njenem tavanju sem in tja po mestu. Imela je poročene brate in sestre in tudi druge sorodnike, ki so živeli v mestu, in poskušala jih je najti, a vse, kar je našla, so bili porušeni domovi. Pomislila je na samomor, vendar ji je zmanjkalo poguma, postopoma pa se je navadila na to stanje, ki ga je, kot je zapisala “vedno imela le za začasno”. Pogosto je omenjala nekakšnega zaročenca oziroma ljubimca in z za Albo neobičajno odkritostjo je govorila o svojih seksualnih potrebah; morala je biti zelo vročekrvna ženska.” (str. 120)