Tisha : roman

Nekaj minut zatem sem sedla in se ozrla čez pokrajino, ki je ležala pod nama. Bila sva na vrhu sveta, in kakor sem bila v tistem trenutku izčrpana, se mi je ob tem razgledu razpoloženje dvignilo. Široka siva črta reke se je vila proti severovzhodu med gore, katerih obronki so bili zaviti v meglico. Nad meglico pa so se dvigale njihove bele konice, ki so se ostro odražale od polnočne modrice neba, posutega z zvezdami. Takoj pod nama se je raztezalo dolgo razsežno pobočje, ki je bilo vabljivo kot čarobna preproga; preproga, ki je peljal v čudežno deželo temno zelenih daljnih gozdov. Bilo je omamno.