Tišina, polna vetra

Slovenska pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka Gabriela Babnik se tudi v novem romanu Tišina, polna vetra tematsko osredotoča na vprašanje rasizma in odnosa do »rasno drugačnih« in »rasno drugih« subjektov. V primerjavi s predhodnimi romani v Tišini, polni vetra temo rasizma, predvsem v oziru na temnopolto žensko telo, pisateljica z lokacijsko in časovno umeščenostjo romana na nek način celo nadgradi, – roman se namreč dogaja sredi 19. stoletja v Parizu – s čimer ji posredno uspe pokazati, da sta rasizem in njegova miselnost vendarle del dolge z voljo do nevednosti – kot bi modus mišljenja, temelječega na predsodkih in napačnih stališčih v Kritiki črnskega uma (ZRC SAZU, 2019) poimenoval kamerunski filozof Achille Mbembe – akumulirane evropske misli.

Roman namreč ubeseduje ljubezensko-intimni odnos med znamenitim francoskim pesnikom Charlesom Baudelairejem in njegovo muzo, temnopolto kabarejsko plesalko Jeanne Duval, ki je po revoluciji na Haitiju (1791-1804), kjer so si afriški sužnji med prvimi izborili svobodo in suverenost pod jarmom francoskih oblastnikov, priplula z ladjo do Francije. V tej perspektivi bi preprosto lahko trdili, da gre za ljubezenski roman. A njuno razmerje je marsikaj več kot golo bistva ljubezni. V romanu tako sledimo burnemu razmerju, zaznamovanemu z erotičnim in eksotičnim prepletom, fascinacijo nad temnopoltim ženskim telesom in fantazmo, ki se v opusu Gabriele Babnik sicer pogosto pojavlja, a tudi z obsedenostjo in ustvarjalnosti, ki je navsezadnje navdihnila Baudelairejevo pesniško ustvarjanje in eno najpomembnejših pesniških zbirk vseh časov Rože zla.

Poleg očitne rasne razlike, se med Charlesom in Jeanne Duval pojavi tudi neizogibna razlika v razredu, ki se izkaže kot pomemben faktor zunanje nezmožnosti njune zveze. Charles, ki pripada višjemu, lahko bi rekli buržoaznemu okolju, v nekem trenutku Jeanne Duval očita pomanjkanje intelekta, rekoč da je Jeanne »ustvarjena za čutnost, za užitek, za sprotni trenutek«, kar jo zreducira na golo telesnosti in s čimer se v romanu odkriva pomembna opazka, da francoska revolucija in z njo razsvetljenska miselnost, ki je zagovarjala univerzalnost razuma, temnopoltim ni kaj dosti prinesla. Poleg tega se v njun odnos vmeša tudi Baudelairejeva mama, ki si je za sina, s katerim ima precej neobičajen odnos, katerega bi lahko brali tudi s psihoanalitične perspektive, osmislila drugo, njegovemu statusu veliko bolj primerno žensko - kurtizano Apollonie Sabatier.

Pisateljica se v romanu sklicuje na faktografske podatke iz Baudelairejevega življenja, – tu velja omeniti, da so Baudelairjevi biografi za njegov propad krivili izključno Jeanne Duval, predvsem zaradi njenega prekupčevanja z opijem – prepletene z domišljijo in fikcijo, ki za razliko od biografskih knjig v osrčje postavlja ženski vidik, kar na nek način popravlja zgodovinsko krivico, storjeno Jeanne Duval. Tišina, polna vetra, ki opisuje medrasni odnos, za katerega je mnogo let kasneje postkolonialni mislec Frantz Fanon trdil, da je zaradi nasilno oblikovane črnske manjvrednosti in belčeve večvrednosti nevrotičen (Črna koža, bele maske, 2016), je tako tudi zgodovinski roman, saj opisuje duh nekega časa, tako v oziru na rasizem kot tudi v oziru na samo umetniško ustvarjanje.

Leta 1875 je bil namreč Baudelaire javno obsojen zaradi nemoralnost njegovih pesmi, ki naj bi pisale o »najmračnejših skrivnostih globin človeške duše, krivdi, madežu greha, ki visi nad človekom«, pri čemer naj bi njegova zbirka zavračala »ustaljeni lepotni ideal telesa, ki naznanja oddaljevanje od renesančne estetike«, s čimer je Baudelaire pravzaprav zgodovinsko prekinil z literarno tradicijo romanticizma. Javna obsodba tako v romanu odpira pomenljivo vprašanje o moralnem razsodišču literature in o političnosti same umetnosti ter umetniškega procesa.

Tišino, polno vetra, ki jo zaznamuje izrazito poetičen slog, lahko tako beremo večplastno, bodisi kot roman o ljubezni in telesnosti bodisi kot roman o duhu nekega časa ali pa preprosto kot roman o umetnosti in samem nastajanju umetniškega dela.