Tisoč veličastnih sonc

»Od tistega večera sta Marjam in Lajla skupaj opravljali gospodinjska dela. Sedeli sta v kuhinji in valjali testo, rezali zeleno čebulo, sekljali česen in ponujali koščke kumare Azizi, ki je ob njiju rožljala z žlicami in se igrala s korenjem. Na dvorišču sta jo, toplo oblečeno in z debelim šalom okrog vratu, položili v košek in jo budno pazili, medtem ko sta prali perilo in so se njuni členki med drgnjenjem srajc, hlač in plenic zadevali drugi ob druge. Marjam se je počasi navadila na prijetno novo družbo. Zvečer je komaj čakala tri skodelice čaja, ki sta si jih z Lajlo privoščili na dvorišču. To je namreč postal njun dnevni obred. Zalotila se je, da zjutraj težko pričakuje topot starih copat po stopnicah, ko je Lajla prišla na zajtrk, Azizin zvonki predirljivi smeh, osem drobnih zobkov, mlečni vonj njene kože. Če sta dolgo spali, je postala nestrpna. Pomila je posodo, ki je bila pravzaprav čista. Popravila je blazine v dnevni sobi. Pobrisala prah z okenskih polic. Iskala je delo, dokler ni Lajla nazadnje le vstopila z Azizo na boku.« (str. 319-320)