Tista lepa leta : spomini Rada Kočevarja

Tista lepa leta so spomini Rada Kočevarja. Rojen je bil v Sremski Kamenici v Srbiji leta 1928, z družino pa so leta 1941 prišli v Ljubljano. V Ljubljani je ostal do leta 1954, po tem pa se je preselil v Kranjsko Goro, od leta 1964 dalje pa živi na Jesenicah. Bil je eden najuspešnejših povojnih alpinistov pri nas, še danes je aktivni turni kolesar in smučar. Omeniti pa velja, da je bil tudi aktivni član GRS, gorski vodnik, alpinistični inštruktor, uspešen predavatelj ter profesor geografije. Svojo plezalno pot je začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Vseh vzponov ima 242, zadnji evidentiran je bil leta 1972. Leta 1947 je ponovil večino klasičnih, tedaj težjih plezalnih vzponov v Julijskih in Kamniških Alpah. Leta 1948 je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih (prvo ponovitvijo Aschenbrennerja), Skalaško v Špiku, SV razom Jalovca in Čopovim stebrom v osmih urah. Leta 1949 se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom–Cicom preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer 6+ pri nas. Leta 1950 je stal tudi na vrhu Mont Blanca. Sledilo je veliko vzponov in odprav v Centralne Alpe. Plezal je z mnogimi znanimi imeni povojnega obdobja (Ivan Arnšek, Sandi Blažina, Ciril Debeljak, Daro Dolar, Janez Frelih, Mario Gec, Jože Govekar, Marjan Keršič – Belač, Tone Jeglič, Janez Krušic, Anica Kristančič, Vinko Modec, Danica Pajer, Marjan Perko, Milan Pintar –Mik, Marjan Šavelj, Dane Škerl, Stane Veninšek, Miha Verovšek, France Zupan, Ljubo Zupančič). Kot alpinistični inštruktor je sodeloval na številnih alpinističnih tečajih v naših Alpah (1946-1954) in svoje znanje predajal tudi Stanetu Belaku – Šraufu. Dve leti (1950 in 1951) je kot alpinistični inštruktor deloval tudi v Bosni in Hercegovini. Predaval je po mnogih planinskih društvih v Sloveniji ter na Dunaju, v Gradcu, Bernu in Pragi. Leta 1957 je prejel tudi zlato medaljo v reševanju v zimskih razmerah v Davosu v Švici. Pisal je članke za Planinski vestnik. Skupaj z Igorjem Levstekom in Mitjem Kilarjem je napisal prvi povojni alpinistično plezalni vodnik z naslovom V naših stenah. Nekaj let je bil tudi načelnik Gorske reševalne postaje Kranjska Gora. V gore je zahajal peš, s kolesom in smučmi. Na svojih plečih je pod Skuto, po delih, prinesel skoraj cel bivak. Imenovali so ga tudi živa mišica. Knjiga predstavlja napeto, zanimivo in poučno pričevanje o dogajanju na področju alpinizma v povojnih letih, ko so alpinisti delovali v popolnoma drugačnih razmerah kot danes.