Tito je mrtev

»Kovinjski pa je čutil, da ga polje lilij varuje. Tolažilo ga je. Razkošje barv je bilo edino, kar je njegovemu življenju dajalo smisel in pomen. Občutek je imel, da ga je neko višje bitje zavezalo k temu, da v lilijah prepoznava resnične osebe. Lilije so mu govorile stvari, ki mu jih ne bi mogel povedati noben človek. Že mogoče, da je bilo tako zato, ker njihove besede niso imel posebnega cilja in so nesebično izpuhtele v zrak. To je bilo Kovinjskemu všeč, saj od njega niso zahtevale ničesar. Resda je zvenelo patetično, vendar ni pretiraval, kadar je pravil, da lilije govorijo izpolnjeno.« (str. 42)