Titov sin

Novinar in pisatelj Andraž Rožman se je tudi v knjigi Titov sin (Goga, 2022) pisanja lotil angažirano. Če se je v prvencu Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) osredotočil na vprašanje begunstva in nepredvidljivega vsakdana prosilcev za azil, se v novi knjigi posveča temi duševnih stisk ter na ta način podeljuje glas marginaliziranim temam in socialno šibkejšim posameznikom z družbenega obrobja, ki so v naših vsakdanjih govoricah pogosto spregledani. Romana se je z metodološke plati Rožman ponovno lotil dialoško oziroma interpersonalno, na način protagonistov, ki ne spoznavajo le eni druge, temveč tudi sami sebe. Rožmanovo pisanje je tako neke vrste antropološka fikcija z izjemno empatično držo, kar daje romanu pomemben pridih avtentičnosti.

Tema težav v mentalnem zdravju oziroma tema »norcev« – pisatelj navidez slabšalne pojme z namerno uporabo mehča in jih na ta način istočasno terminološko destigmatizira – je v romanu zapopadena na način vprašanja o normalnosti. Kaj oziroma kdo je normalen se skozi odnos med protagonistoma Klemnom, bivšim novinarjem in piscem oglasov, ter psihiatričnim bolnikom Frenkom, razkrije kot varljivo in izmuzljivo vprašanje, preddoločeno z normami, ki so tudi same ravno takšne.

Klemnov in Frenkov odnos se razvija, s čimer se razvijata tudi sama junaka v romanu. Medtem ko Klemen hodi k psihoanalitiku, s čimer odkriva svoje bistvu in na prvi pogled ne tako jasne vezi z družinskimi skrivnostmi, Frenk želi, da Klemen o njem napiše knjigo, predvsem pa želi ugotoviti, kdo je njegov oče. Vseskozi roman se namreč pojavlja motiv odsotnega očeta, na kar v spremni besedi opozori tudi psihoanalitik dr. Igor Okorn. Vrhunec iskanja resnice o očetu nastopi v Frenkovem prepričanju, da je on pravzaprav Titov sin, kar pa je sicer napisano na način prepleta resnice znotraj literarne fikcije, kjer na koncu, seveda v kombinaciji s Frenkovimi blodnjami, ni niti jasno, ali si sorodstvo s Titom le predstavlja ali pa je Tito tudi res njegov oče. Identitetno vprašanje tako postane vprašanje o resnici znotraj romana.

Skozi roman se skratka vleče paralela med normalnosti in nenormalnostjo, ki pa ni več postavljena kot diametralno nasprotna, temveč teži k temu, da se moramo v obrnjeni perspektivi vprašati »zakaj je določena resničnost sprejeta kot resnična, določena pa ne.« Normalnost je, kot poudarja pisatelj, nora in norost je lahko normalna, kljub temu, da se normalni človek postavlja v superiorni položaj nad »norcem«, ki mora vselej »paziti, da ne bo vznemiril tistega, ki naj bi bil normalen.«

A hierarhični odnosi se ne vzpostavljajo le med normalnim in norim, temveč tudi v procesu zdravljenja, kar Klemen pravilno opazi v razmisleku o odnosu med avtoritativnim terapevtom in klientom. V tej točki se pisatelj dotakne tudi samega zdravljenja dušenih stisk oziroma spreobračanja v normalnost in to predvsem v oziru na zapiranje v psihiatrične ustanove, s čimer se dotakne perečega vprašanje institucionaliziranosti tovrstne oskrbe, kjer so ljudje zdravijo z nasiljem in prisilno medikalizacijo namesto s terapevtskim pogovorom. Istočasno Frenk že na začetku romana ironično pripomne, da je zdravljenje odvisno tudi od ekonomije, rekoč: »Evropski ali državni kravatarji objavijo razpis, nevladniki se stepejo za evre, nas, norce, begunce in reveže vseh vrst, pa rabijo, da se pospišemo na nek list papirja, da upravičijo sredstva. V zameno nekaj počnemo, včasih nas kam peljejo, tu in tam nam dajo celo kakšen evro.«

Titov sin je roman, ki ljudem z duševnimi stiskami podeljuje vidnost, predvsem pa jim vrača dostojanstvo, ki jim je še danes kljub napredku v zdravljenju psihičnih težav odvzeto. Biti slišan je, kot trdi roman, za človeka približno tako pomembno, kot da ima za jesti in piti.