| Žanr | dnevnik, esej, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Salve |
| Ključne besede | Intervjuji, Slovenci, Spomini |
Avtor Jože Zadravec je v času svojega življenja opravil mnogo študijev in opravljal različna dela. Ob tem pa je ves čas tudi pisal reportaže, intervjuje, urejal koledarje, itn. Ob svoji osemdesetletnici, je v knjigi z naslovom Tleči stenji slovenske zgodbe, v okviru posameznih poglavij zbral misli iz intervjujev več kot 160 slovenskih rojakov, umetnikov in znanstvenikov, živečih predvsem po svetu. Ob prebiranju knjige se bralec zave, kakšno bogastvo misli in znanj je zbranega v naših rojakih in kaj vse slovenski človek daje svetu.
Poglavja so uglašena na teme o domovini, narodu, jeziku in kulturi, življenju in smrti, ljubezni in dobroti, zasebnem in družbenem zlu, zvestobi in resnici, …
Knjiga je gladko berljiva in jo lahko bralec odpre na katerikoli strani ter si glede na razpoložljivi čas ali razpoloženje, prebere posamezno ali več razmišljanj na posamezno vsebino.
Jože Zadravec je že od otroštva velik ljubitelj Cankarjevih del, katerih posamezne vsebine je rad na roke prepisoval v svoje zvezke in si tako še bolj približeval misli tega velikana slovenske besede. Nekaj vsebin iz Cankarjevih del, ki so ljube avtorju, je vključenih tudi v to knjigo.
Objavljeno: 06.01.2021 07:16:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:56
V letu 1963 – bilo mi je 23 let – sem s svojim možem odplula v Avstralijo. Mož – podjeten, sposoben, obetaven v podjetništvu. Tisti, ki so imeli monopol v oblasti, so mu dali vedeti, da v socialističnem svetu ni prostora za uspešne, nadarjene in ustvarjalne privatnike. V Avstraliji sem dve letu delala v trgovini, zatem naredila izpit iz angleščine, štiri leta poučevala na državni šoli v Canberri, zatem katoliški šoli v Lightingu Ridgeu – do leta 1999. Torej 34 let učiteljske službe, vmes pa sem še opravila študij defektologije in kriminologije na Univerzi v Perthu.
Hkrati sem študirala še zgodovino, jezik in kulturo aboridžinov. (Cilka Žagar, r. 1939)
Moža sem spoznala med gostovanjem pevskega zbora Lojze Bratuž v Parizu. Po poroki in nekajmesečnem bivanju v Maroku, kjer je mož opravljal civilno služenje vojaškega roka, sva se nastanila v Parizu, kjer so se nama rodili trije otroci, ki so naju neizmerno osrečili in odkrili nove razsežnosti najine poti v dvoje. Prav zaradi otrok sem sklenila, da se ne bom zaposlila, a se raje posvetila družini, da bi otroci v tujem okolju lahko čim tesneje odraščali s slovensko besedo (Verena Koršič Zorn, Gorica / Ljubljana, umetnostna zgodovinarka / april 2007)
