| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Tina Malič |
| Ključne besede | Osebnostni razvoj, Psihologija |
Sofia živi sama z mamo. Ko zboli babica se za nekaj časa preseli k njima. Ampak babica je čemerna, nezgovorna, vase zaprta starka. Zdi se kot, da je jezna na celi svet. Edino s svojimi rožami se pogovarja in je prijazna z njimi. To pa Sofio zelo jezi, saj misli, da to dela zanalašč in ljubezen, ki naj bi bila namenjena njima, raje podari rožam. Zato se nekega dne odloči, da svojo mamo povpraša o tem, zakaj je babica taka in od takrat se njen pogled na babico popolnoma spremeni.
Kot vsaka Bucayeva knjiga, tudi ta nosi globoko sporočilo za življenje, ki ga ni težko razbrati. Knjiga je primerna tako za odrasle kot tudi za mlade bralce.
Objavljeno: 09.12.2015 09:41:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:48
Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako spremenljivi smo ljudje in kako drugačni smo lahko v različnih okoliščinah. Babica, na primer, ki je bila vedno tako čemerna, ko je imela opraviti z ljudmi, je bila polna milih besed in pozornosti, kadar je zalivala rože na našem balkonu, jih obrazovala in negovala.
Sprva me je to zelo jezilo, saj se mi je zdelo, da to počne nalašč, kakor bi nama z mamo hotela pokazati, da njena ljubezen ni namenjena nama. Vendar sem se motila: kadar je bila na balkonu, sem jo pogosto opazovala skozi okno, tako da ni vedela, da jo gledam. Prepričala sem se, da so rože njene najtesnejše zaupnice, njeno edino pribežališče.
