To so imena

4,5
(10)
Žanrdružbenokritični roman, razvojni roman
Narodnostnizozemska literatura
Kraj in leto izidaMaribor, 2018
Založba
Zbirka Babilon
Ključne besede Begunci, Judovstvo, Obmejna območja, Policisti, Preživetje, Smisel, Stepa
Število strani

294

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Razčlovečenje sodobnega sveta

V romanu se iz poglavja v poglavje menjavata dve vzporedni zgodbi, ki se proti koncu zlijeta v skupno. Glavni junak ene pripovedi je policijski inšpektor Pontus Beg, ki živi v Mihajlopolu, izmišljenem mestu nekje v srednjeazijski stepi. Korupcija in propad moralnih vrednot uničujeta nekoč cvetoče mesto ter prebivalce v njem. Petdesetletni Pontus osamljenost in strah pred minevanjem premaguje z iskanjem svojih domnevno judovskih korenin, ob prebiranju judovske Tore in religioznih spisov osmišlja železno rutino vsakdana. Druga, neprimerno bolj kruta je zgodba o skupini beguncev, ki so za inscenirani prestop meje zapravili vse premoženje, ki lačni in razcapani tavajo skozi stepo ter napol blazni izgubljajo še zadnje atome dostojanstva in človečnosti. Roman o razvajenih in pa o popolnoma depriviligiranih, ki oboji obupano iščejo vstajenja, je še kako aktualna študija absurdnosti sodobnega razčlovečenega sveta. Tommy Wieringa spada med nizozemske pisateljske zvezdnike, za pričujoči roman je prejel ugledni nagradi Libris in Gouden Boekenuil.

Težkih korakov, sklonjenih glav, praznih in srepih pogledov so se vlekli drug za drugim. Nekoč so še hrepeneče zrli proti obzorju, proti obljubljeni deželi za njim, toda oči so jim čedalje redkeje pogledovale naokrog, dokler se niso več odlepile od tal pod njihovimi nogami. Ko se je dolgin skrušil, je presenečeno zamežikal, kot bi mislil, da ga je kdo spotaknil. Fant se ni ustavljal, šel je mimo. “Daj, pomagaj mi,” je sopel mož. “Dam ti svoje čevlje. Prav?” A fant je šel naprej, z neskončnim zaničevanjem v očeh. (str. 53)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige To so imena.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 52
Komentarji: 0
Število ocen: 10
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×