Tole ni zate

“Tole ni zate” je niz razdrobljenih spominov ameriškega avtorja bosanskih korenin, ki so nastajali med pisanjem knjige “Moji starši”. Medtem ko je slednja predstavljala linearno pripoved, vpeto v večji koncept, so se fragmentarni spomini izkazali za neizbrisno prisotnost, ki jih pisatelj ni mogel prezreti kljub nejasnemu kontekstu. Obe deli sta bili sicer objavljeni skupaj, a se je založba Goga odločila za prevod in izdajo le dela, ki združuje zgolj te razdrobljene spomine.
Kratke pripovedi v knjigi so dokumenti časa, v katerem namera ni zgolj dokumentiranje, temveč postavljanje ‘nepomembnega’ posameznika v središče dogajanja – nekaj, kar književnost počne v nasprotju z zgodovinopisjem. Hemonovo delo raziskuje koncept spominjanja, zlasti pomnjenja do obdobja pubertete, ki nosi drugačno vrednost kot kasnejši spomini. Pisatelj se poglobi v vlogo naracije v spominu, sprašuje se, v kakšni meri oblikujemo svojo identiteto skozi pripoved. Pri tem se opira na Wittgensteinovo trditev: “Meje mojega sveta so meje mojega jezika.” Hemona zanimajo jeziki njegovega življenja, zlasti njegove preteklosti v Sarajevu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter kako ti jeziki oblikujejo njegov svet, identiteto in mesto v njem. Raziskuje pomen nostalgije v spominjanju, ki deluje kot psihološka kompenzacija za izgubo, prepozna vlogo vzgoje v nasilju v takratni patriarhalni družbi ter se hkrati dotika prvih bolj ali manj nedolžnih spolnih izkušenj. “Tole ni zate” tako postavlja v ospredje avtorjevo potovanje skozi lastno zgodovino, ki se razkriva skozi večplastnost jezika, spomina in identitete.