Tovarna koles

Jasna Lasja

Ko izstop iz družbe ni mogoč
Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Modrijan, 2015 (Zbirka Bralec).

Slovensko-ameriška pisateljica, prevajalka in kolumnistka Erica Johnson Debeljak, ki je nekoč zapustila manhattansko življenje, ker jo je zasebna pot pripeljala v našo takrat pravkar domišljeno samostojno državico, je v novem okolju zaznamovana s pisanjem. Pri tem jo na izvorno mesto veže to, da piše v angleščini. Njena pisava je vselej neprikrit izraz njenega življenja, zato ne preseneča, da so avtoričina prva dela izrazito avtobiografsko obarvana.

Podrobnejši pogled na doslej nastali opus Debeljakove pa pokaže tri tematske sklope, ki zasledujejo njeno življenjsko pot. V šestih novelah novelističnega prvenca Tujka v hiši domačinov (prevedla Jana Cedilnik, Maribor: Obzorja, 1999) je Debeljakova podrobno opisala svojo asimilacijo v neznani deželici, ki je vzniknila komaj uro proč od krvave balkanske vojne in še ni vedela, ali bo obstala ali počila po nastajajočih šivih. Pri tem sta avtorico nenehno spremljala občutek tujosti in hladna notranja izvotljenost, pogled od zunaj na pomembne dogodke pa je botroval dejstvu, da so slednji v njej odjeknili na samosvoj način. Desetdnevna osamosvojitvena vojna, nostalgična Bebekova Selma v KUD France Prešeren, odpeta ob spremljavi hreščečega kasetofona, kar je njo zgrozilo, ostale pa pahnilo v trans, pikolovske posebnosti slovenskega jezika, kot jih je spoznavala med učenjem na Filozofski fakulteti, prvo stanovanje s pogledom na toplarno in rojstva prvega otroka, ki ji je za vselej odvzelo tako pregovorno dobo otroštva kot pripadnost izvornim koreninam.

V dobro desetletje kasneje izdanem romanu Prepovedani kruh: spomini (prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: Modrijan, 2010; z naslovom Forbidden Bread je l. 2009 izšel pri ameriški založbi North Atlantic Book) svojo pot družbene in osebne asimilacije razgrne precej širše kot v Tujki, pri čemer se ponovno osredotoča na podrobne, zgoščene opise številnih postaj na v marsičem težavnem preklapljanju v slovenski svet. Roman kot razširjena slika spominov iz Tujke z vivisekcijsko natančnostjo razkriva avtoričin svet, ki se ji je s prihodom v Slovenijo postavljal na glavo. In ki se je v letih, ki so sledila, pričakovano večal, saj za tujko v Sloveniji »ni bilo kraja, kamor bi se lahko skrila. Ameriška nevesta, slečena do golega«.

Drugi tematski sklop, ki se mu avtorica v svojih delih posveča, je materinska vloga, ki dobi razen v Prepovedanem kruhu posebno poetično mesto v kratkoprozni zbirki Tako si moj (prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007). Gre za zgodbe prvoosebne pripovedovalke, ki skuša čim bolj uspešno krmariti v različnih vlogah in okoliščinah sodobnega življenja. Nepredvidljive sile, ki zamotavajo njen vsakdan; ujetost v odnose, iskanje smisla bivanja, zavedanje tuzemskega minevanja ter skrb za otroke, ki jim je za vstop v to isto življenje potrebno vtisniti prav ta isti iskani in večno izmuzljivi smisel. Srž zgodb se skriva v mozaično prepletenih večplastnih miselnih tokovih, ki svoj učinek dosežejo šele z bralčevo dodano zbranostjo in občutljivostjo. Poetične skice duševnosti sodobne posameznice, ki razkrivajo njene dvome, bolečine, izgube, hrepenenja, jezo, praznino, pa tudi iznenada vznikle trenutke lepote in ljubezni.

Avtoričino »avtobiografskost« je, pogojno rečeno, mogoče brati tudi v njenen videnju pesniške osebnosti Srečka Kosovela, ki jo je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja po njenem obisku Krasa in Tomaja preganjal do te mere, da so se osebna dnevniška razmišljanja prelevila v biografsko zgodbo njenega doživljanja ikone slovenskega pesništva, naslovljeno Srečko Kosovel: pesnik in jaz (Ljubljana: Študentska založba, 2004).

Tretji tematski sklop v opusu Debeljakove predstavljata doslej dva romana, ki se med seboj prepletata in s tem namigujeta na morda nastajajočo trilogijo. Antifa cona (Prevedel Andrej E. Skubic. Ljubljana: Modrijan, 2012) reflektira problematiko tujstva in pripadnosti mladih na poti odraščanja. Roman je posvečen prav generaciji najstnikov, katerim ta čas pripadajo tudi avtoričini otroci. Gre za detektivko s primesmi najstniškega sentimenta, podmazano z družbeno angažiranostjo, uperjeno v nikoli končano odkopavanje grobišč povojnih pobojev in s prav tako večno temo nestrpnosti do tujcev, globoko vkoreninjeno v slovenski hribovski kolektivni spomin. Takšna atmosfera veje iz drže prebivalcev neimenovanega obmejnega mesteca, četudi so ti prebivalci v romanu predvsem antifajevci, najstniki, ki se srečujejo v zanemarjeni lovski koči v gozdu ob z zgodovinskim spominom obremenjeni jami, njihovi antifa coni. Četudi je jasno, da njihovo samopoimenovanje ni odraz politične opredeljenosti, ampak meri zgolj na najstniško pripadnost skupini, prav ti mladi fantje in dekleta, »oropani« izkušnje polpretekle zgodovine, s svojim vedénjem odražajo prav (t)isto zgodovinsko nestrpnost, zaplankanost in strah, kar pripelje do umora tujca. Mladi temnolasi fant s pravkar končano maturo, ki je iz rodne Prištine na poti na zahod prebiral Kadarejevo Palačo sanj (roman, postavljen v središče otomanskega imperija, sicer pa politična alegorija, ki kritizira totalitarnost komunističnega režima Enverja Hodže v času njegove vladavine od l. 1945 do njegove smrti l. 1985) in namesto sanj turškega cesarstva nemara razvrščal ter interpretiral lastne sanje, tudi s svojo mrtvo podobo deluje kot antipod okolice, v kateri se po naključju znajde. Tekoče peljano pripoved romana narahlo zmoti nenadno in ne povsem argumentirano prenehanje iskanja morilca s strani lokalnega policijskega inšpektorja Subana, kar pa dobi z novim romanom prepričljivejši smisel.

Prav ta pasivnost namreč prepleta Antifa cono z avtoričinim romanom Tovarna koles, kjer se Suban kot osrednji lik z mesta lokalnega policijskega inšpektorja prelevi v zasebnega detektiva, ki v prestolnici išče izginulo hči. Pri tem je še bolj pasiven in neroden, kot se je pokazal v prejšnjem romanu. Njegova pasivnost pri iskanju pogrešane dvajsetletne študentke Hane, ki je izginila po sodnem pričanju zoper svojega fanta, tatu koles, izhaja iz zavedanja, da se hčeri od ločitve naprej ni dovolj posvečal in da jo pravzaprav sploh ne pozna. Njegovo iskanje sledi za njo v prestolnici slika pisano panoramo življenja v njej in odstira nezavidljivi položaj mladih, ki jih pogled v prihodnost postavlja v pat pozicijo (da se grafit antifa iz prejšnjega romana v Tovarni koles prelevi v antika in s tem daje pojmoma antikapitalizem in antifašizem enako težo, ni naključje). Zato jim preostane dvoje, slediti svojim sanjam po poti družbenih pravil in upati na politične spremembe v prihodnje, ki bi jim osmislile čas, namenjen študiju in omogočile dostojno življenje, ali pa se pravilom ter prihodnosti posmehniti v brk in v imenu popolne svobode živeti za tukaj in zdaj. Pri tem roman, v katerem mrgoli vzporednic z našo nedavno zgodovino, nazorno pokaže dvoje; kako tanka je meja med enim in drugim in kako je tudi svoboda v drugem primeru zgolj iluzija, ki povrhu vsega v sebi skriva še večjo past, iz katere ni mogoče ne uiti in v njej ne preživeti. Če prvo pot pooseblja Hanina cimra Karmen in drugo Hanin fant Domen Troha, je Hana nekje vmes, kar ji sicer omogoči preživeti, dolgoročne alternative pa ne ponuja.

Roman je tako spreten preplet dvojega; podrobno detektira težavnost družinskih odnosov oziroma medgeneracijsko praznino, pri kateri kratko potegnejo mladi, saj so oropani potrebnih trdnih temeljev, varnosti in čustvene zadovoljitve, hkrati pa drzno razgrinja temno plat, ki se skriva za k čim večjemu ugledu in dobičku stremečo fasado prestolnice.

Izmenjujoči se Hanina in Subanova linija pripovedi tečeta kljub zgoščeni dikciji gladko, ki je tudi suspenz, na katerega se v dobršni meri opirata, ne luknja, ampak počasi gradi in odmerjeno stopnjuje napetost. Žanr kriminalke se tu in tam spogleduje z elementi magičnosti (obstoj neznanke Sune je sprva nastavljen na ta način, da ji bralec le stežka pripiše realno podobo), pri čemer čista, jasna dramaturgija s premišljeno odmerjenim postopnim razkrivanjem in povezovanjem delčkov zgodbe v prepričljivo celoto daje romanu potrebno konsistentnost. Ob vsem tem lirični vložki odevajo pripoved v tople tone, zaradi česar ta kljub nezavidljivim temam in problematiki, ki sodobnemu, tudi našemu, svetu ni tuja, deluje nekako odrešujoče. V tem smislu je v ospredju razen simpatičnega zaključka romana predvsem Subanov poskus vzpostavitve vnovičnega odnosa do hčere, ki ga je izgubil že zdavnaj pred njenim fizičnim izginotjem. Čas, preživet v prestolnici namreč bolj kot v poizvedbe namenja lastnim monologom v samoti brezimne sobice, skozi katere želi predvsem omiliti lastno rano. Ker se zaveda, da se zamujenega nadoknaditi ne da.

Če sedanjost romana Antifa cona gradi zgodovinski spomin, je gradnik Tovarne koles sodobni čas, čigar pogubne posledice se bodo v prihodnje le še stopnjevale. To, kar oba romana povezuje na najgloblji ravni, je kruto spoznanje, da izstopiti iz družbe ne pomeni biti izobčen, ampak pomeni fizično propasti. Zato izstop iz družbe, kakršna koli ta že je, ni mogoč. Kako si je namreč mogoče drugače razlagati dejstvo, da tako Ardit Kaleshi iz Antifa cone kot Domen Troha iz Tovarne koles, marginalca in upornika z razlogom, ki v bralcu izzoveta simpatijo, ne le umreta, ampak da njuno smrt celo povzročijo pripadniki družbe, iz katere sta izstopila? Če se smrt v prvem romanu zgodi iz nepremišljenosti in objestnosti najstnikov, ji v drugem botruje premišljenost in pohlep odraslih, celo varuhov reda in miru, kar je najostrejše sporočilo in opomin, ki ga prinaša roman. Zato je Tovarna koles še ostrejša kritika družbe kot Antifa cona in kot taka seveda ni namenjena zgolj mladim v poduk.