Traktat o luščenju fižola

Ko je segala proti žebljičku na steni, s katerega je snela svetilko, sem stekel iz hiše, se zapodil do Rutkinega brega in čakal, da se na našem oknu zgodi to čudo svetlobe izpod dlani moje matere. Prva luč v vsej vasi na našem oknu, zdelo se je celo, kakor da bi bila prva na vsem svetu. Prva svetloba je, verjemite, povsem drugačna od tiste, ko svetijo svetilke že tu in tam, na vseh oknih, v vseh hiškah. Njen blesk je drugačen, in ni važno, ali prihaja iz petrolejke ali iz žarnice. Medel, kakršen je značilen za petrolejko, a zdi se, da ne le sveti. Živi. Po mojem mnenju je svetloba lahko živa ali mrtva. Takšna, ki samo sveti, in takšna, ki se spominja. Ki odbija in vabi. Ki zre in ne prepozna. Takšna, ki ji je vseeno, komu sveti, in takšna, ki ve, komu. Takšna, ki je, ne glede na to, kako jasno sveti, še zmeraj lepa. In takšna, ki komajda tli, a vidi vse do konca življenja. Prebije se skozi vsako temo. Še najtemnejša tema se ji preda. Zanjo ni mej, časa, prostora. Lahko prikliče najdavnejše spomine, četudi zapravljene, in celo takšne, ki jih je človek že pozabil. Ne vem, ali se boste strinjali, ampak zame je spomin nekakšna bližajoča se svetloba davno ugasle zvezde. Ali recimo petrolejke. Samo da nas ne doseže zmeraj v času našega življenja. Odvisno je, s kakšne oddaljenosti krene in koliko smo sami oddaljeni od nje. Ti dve razdalji nista nikoli enaki. Čisto mogoče je, da je vse spomin. Ves naš svet, odkar je. Pa midva tukaj in psa. Čigav spomin? Tega pa ne vem.