Trdobojec : zgodba Dejana Zavca v dvanajstih rundah
Žanr | biografski roman |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Kazalo.
Kar je najbolj vredno brati, so biografije. Zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe, ki jih živi ta in oni posameznik. Naše zgodbe. Tvojo in mojo zgodbo, drago bralec. Zakaj ne? Kaj trdiš, da tvoje življenje ni polno preizkušenj, boja, vloženih moči in vztrajnosti, prijateljstva, ljubezni?
Morda do športa nimate nobenega pravega odnosa, do nobenega športa. Ali pa imate odnos le do izbranega. Kakšno stališče sprejeti do boksa, tega borilnega, na pogled ali v resnici zelo agresivnega športa. Ko se rjovenje gledalcev zdi kot pred dva tisoč leti, kruha in iger. Čeprav si dva zadajata in prejemata krute udarce.
Kakorkoli ste že odgovorili na zastavljena vprašanja, vam srčno priporočamo v branje biografijo o Dejanu Zavcu, osamljenemu slovenskemu boksarskemu svetovnemu prvaku iz revnih, oh, kako revnih, Haloz. Dotaknila se vas bo, globoko v srce, tudi če ne boste hoteli. In če je po vseh letih zares pri denarju, ga boste prav njemu iz srca privoščili. In morda naslednjič s stisnjenimi pestmi gledali prenos tekme in srčno navijali zanj.
Čisto slučajno je namesto k nogometu, po katerem je hrepenel, prišel k boksu. Vztrajal, treniral, vztrajal, treniral, treniral, treniral, vztrajal, čeprav je bil glede na svojo starost nekaj let v zamudi. In ko je le prišel na tekme, koliko nepoštenosti, dogovorjenih zmagovalcev in poražencev, mafije … je moral spoznati. Ostal je notranje čist, prijazen, zato nosi vzdevek Mr. Simpaticus. Dobil bo tudi vse vaše simpatije, ko boste brali to biografsko zgodbo. Podtaknite jo svojim najstnikom, da bodo vztrajali, se borili, upali proti upanju, se pobirali po porazih in predvsem imeli velike sanje.
V Sloveniji se niti ne zavedamo, kaj pomeni imeti svetovnega boksarskega prvaka. In Esada Babačića.
Objavljeno: 12.08.2015 09:44:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:37
»Kljub navideznemu kaosu so meje med dobrim in zlim, med spoštovanjem in nespoštovanjem, med umazanim in čistim pri boksu jasno postavljene. Končno jih je nekdo učil, kaj smejo in česa ne, kdaj je treba napasti in kdaj se braniti, kdaj razmišljati in kdaj ukrepati. Privajali so se na življenje zunaj, ki je bilo polno nizkih udarcev. Takšnih, ki jih ne vidiš, še manj pričakuješ. Za marsikoga v dvorani je bil boks zadnje upanje, čeprav se tega še niso povsem zavedali. Lovili so nekaj, kar je bilo za nekatere že vnaprej izgubljeno, zavoženo in povoženo. Občutek, da so lahko del velike družine, ki je vsaj za nekaj časa nadomestila vse tisto, za kar so bili prikrajšani tam zunaj, je bil preveč dragocen, da bi ga kar tako zapravili. Vsaj enkrat so imeli občutek, da se splača, pa čeprav le za trenutek ali dva.« (str. ?)