Trebuh Atlantika
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | afriška literatura, francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Ključne besede | Afriški izseljenci, Francozi, Imigranti, Nogomet |
Kdor hrani hčer, redi kravo, ki mu ne bo nikoli dala mleka.
Fatou Diome je Senegalka iz otoka Niodor, ki se je zaljubila, odšla v Francijo in po ločitvi ostala v Strasbourgu. Doštudirala je književnost in predava na univerzi. Vendar njena zgodba o prihodu v Evropo, tako kot zgodba večine Afričanov, ni rožnata. Njena zgodba je podobna zgodbi junakinje romana Trebuh Atlantika Salie. Večina romana se dogaja v času evropskega nogometnega prvenstva 2000 in svetovnega prvenstva 2002, ko se izkaže, da Evropa in preostali razviti svet črno celino opazi le prek zaslužnih afriških nogometnih asov, ki igrajo v njihovih reprezentancah. Saliein brat Madicke je nadobudni nogometaš, ki na rodnem otoku zaradi slabih povezav le s težavo spremlja tekme in jo pokliče le zaradi novic o izidu tekem. Prepričan je, da je sestra egoist, ki svoje bogastvo uporablja le zase in mu ne želi omogočiti, da bi tudi on odšel v Francijo. Salie, ki je občutila bedo življenja v tuji deželi, ga želi odvrniti od te ideje. Ve, da postaneš povsod tujec. V Franciji jo doleti rasizem, revščina, osamljenost in birokratski pekel, v Senegalu pa jo čakajo stalne prošnje za denar in občutek izkoreninjenosti v rodni deželi, kjer ne more mimo vseprisotnega vraževerja, poligamije in prezira ter superiornosti do žensk.
Objavljeno: 22.10.2017 15:23:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:03
Tradicionalna skupnost je krasna reč, vendar vas lahko stisne in zaduši. Je valjar, ki vas povozi, da bi vas lažje prebavil. Vezi, ki posameznika vežejo na skupino, so tako zadušljive, da si jih želiš le pretrgati. Polji dolžnosti in pravic resda pripadata vsem, a kaj, ko vse življenje obdelujemo orjaško prvo polje in pridemo do drugega šele, ko nam jalovo svobodo povrne starost. /…/ Izogibanje ženskam oziroma naveličanost nenehnega pojasnjevanja sta bila razlog, da sem imela rajši družbo fantov: glede tega so bili manj strupeni. Fantom, od malega vzgajanim v mačističnem duhu, se moje nasprotovanje ženskam ni zdelo prav nič sporno, celo kadar je šlo za njihove lastne matere. Po drugi strani pa se jim je zdelo samoumevno, da njim samim ne smem nasprotovati, in niti pomislili niso, da spol zatiralca ne more pregnati želje po svobodi. (Str. 115-116)