Tri kroge okrog hiše

Protagonistka romana je ženska nedoločljivih srednjih let, samska, brez otrok in hišnih ljubljenčkov. Njena prvoosebna pripoved se začne ob srečanju z neznanim moškim, ki ga zaradi podobnosti z igralcem Tomom Berngerjem poimenuje Tom. Ob srečanju z drugim postane pripovedovalkino razmišljanje o lastnem življenju še bolj intenzivno kot sicer, obenem je Tom za pripovedovalko priložnost, da pogleda na lastno življenje s kritične distance, skozi pogled drugega. Kljub naporom se pripovedovalki ne uspe stlačiti v nobenega od predalčkov s pričakovanimi družbenimi vlogami: ni si ustvarila družine, ni mama, ni ambiciozna karieristka, ni poslovno uspešna, za seboj ima nesrečno ljubezensko razmerje, starši je pri izbiri študija in poklica niso podpirali. Je zelo pozorna bralka, opazovalka in poslušalka, ki verjame v magičnost besed, izgovorjenih, napisanih, zapetih ali tudi neizgovorjenih (str. 20), do drugih ljudi je sočutna in pozorna, lastno življenje pa ji nekako uhaja iz rok. To svojo “neuvrščenost” nenadoma začenja čutiti kot motnjo, zateče se celo v možnost, da je hudo bolna, vendar zdravniški izvidi brez posebnosti tudi ta predalček zanjo zaprejo. Dneve ob ne točno definirani službi preživlja predvsem v branju knjig, druženju z manjšo skupino prijateljev in sorodnikov.

Pripoved je samo navidezno lahkoten in mestoma humoren izsek iz sodobnega življenja ženske intelektualke, komparativistke srednjih let v nekem urbanem okolju. Pripovedovalka kot spretna opazovalka ljudi, s katerimi se druži, kmalu ugotovi, da tudi oni ne povsem ustrezajo klišejem družbenih vlog, vsaka od literarnih oseb ima svoje dvome, vzpone in padce, druge priložnosti in skrivnosti, osebe ne delujejo vedno v skladu s podobo, ki si jo je glavna pripovedovalka o njih ustvarila. Kljub temu protagonistka ostaja do sebe stroga, živi pod pritiskom pričakovanj družine in družbe, za katero se zdi, da narekuje obvezno samouresničitev na vseh področjih, trajajočo srečo, kjer banalna človeška vsakdanjost in krhkost nista dopustni oziroma sprejemljivi.

Avtorica v pripoved vplete različne življenjske situacije (mater samohranilko, poročeno žensko z ljubimcem, moškega, ki se ne more odločiti med dvema ženskama, istospolno razmerje …), vsakdanje običaje (družinska srečanja), humorno dogajanje (sledenje prijateljičinemu ljubimcu, ustvarjanje družinske enciklopedije oseb …). Pripoved je strukturirana v 36 kratkih poglavij, knjiga je obogatena s spremno besedo Roberta Simoniška.

Pestrost literarnih oseb ponuja bralcem več možnosti identifikacije, posebnost literarnih oseb (tudi članov družine) ohranja radovednost bralca, nekaj je tudi odlomkov z nadčutnimi elementi (poznavanje tujih sanj, vprašanje, ali je Tom fikcija pripovedovalke ali resnična literarna oseba …). Pripoved lahko interpretiramo tudi kot izpoved slovenske ženske srednjih let o osamljenosti in intelektualni in intimni krizi v okolju, ki jo utesnjuje in je ne osrečuje.

Delo je avtoričin prvi roman, leta 2020 je izšel njen drugi roman Koliko korakov naredimo, kadar stojimo.