Tri sestre
Žanr | biografski roman |
Narodnost | novozelandska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Ljubica Karim Rodošek |
Ključne besede | 2. svetovna vojna, Judinje, Koncentracijsko taborišče Auschwitz, Nacizem, Preganjanje, Preživetje, Sestre, Slovaška, Vojne razmere |
Resnična zgodba o preživetju vojnih grozot
Avtorica romanov Tetovator iz Auschwitza, Cilkina pot in Zgodbe upanja nam tokrat približa resnično zgodbo preživelih slovaških sester, ki jim uspe povratek iz nacističnega taborišča Auschwitz-Birkenau. Prva se na seznamu za »transport na prisilno delo« znajde petnajstletna Livia. Najstarejša, devetnajstletna Cibi, ima pred očmi prisego, ki so jo dale pokojnemu očetu, zato se prostovoljno javi, da bo odšla skupaj s sestro in jo ščitila. Sedemnajstletno Magdo pa je družini za nekaj časa uspelo skriti pred nacisti. Najprej jo pošljejo v bolnišnico, skriva se na podstrešju pri sosedih in v gozdu, a mora nato vseeno oditi isti usodi naproti. Z iznajdljivostjo in neverjetno voljo po preživetju je mogoče prav vse, za rešitev iz nemogoče vojne situacije pa so ključne usluge srčnih posameznikov. Nekateri od tistih, ki niso izgubili svoje človečnosti, so s kršenjem pravil režima in prikrivanjem dejstev tvegali lastno smrt, a rešili življenja mnogih osovraženih Judov, ki naj bi bili krivi za nastalo situacijo, v kateri se je znašla Nemčija po 1. svetovni vojni. V knjigi sta bežno omenjena tudi Cilka in Lale, ki je sestre tetoviral, sicer pa je v ospredju zgodba, ki nima neposredne povezave z v uvodu omenjenima knjigama. Zlasti v vojnih razmerah so pomembna majhna dejanja razumnih posameznikov, ki lahko odločijo o preživetju zatiranih.
Objavljeno: 30.11.2021 10:21:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:51
“Morda ima tifus. Zelo vroča je. In ne govori.” Rita se zrine mimo Livi in se napoti do njunega pograda. Dekleta se umaknejo, ko se približa, saj se bojijo klofut, ki jih brez zadržkov deli, če se ji znajdeš na poti. Cibijini zobje zdaj šklepetajo in po obrazu in vratu ji lije pot. Rita seže na pograd nad njo in z njega potegne odejo. Ovije jo okoli napol nezavestne Cibi. “Ven. Vse,” Rita ukaže dekletom. Toda Livi se ne premakne. “Na preštevanju bom označila njeno prisotnost,” Rita reče Livi. “Ostala bo tukaj, in če kdo povpraša po njej, povej le, da jo danes potrebujejo v Birkenau.” “Misliš, da bi jo morali odpeljati v bolnišnico?” “To ni dober čas za to, kajti v tem trenutku bolnišnico čistijo.” Rita zastane, da bi Livi dojela njene besede. Občasno je bolnišnica predmet selekcij. “Zdaj pa pojdi na zajtrk in potem na delo. Obnašaj se, kot da je le še en običajen dan.” Livijino srce hkrati močno razbija in se ji pogreza k tlom. Nič glede tega ali katerega koli drugega dneva ni ‘normalno’. (str. 134)