Triger

Vsebinski okvir romana je naslednji: Aleksandra (ki je sicer »tipičen primerek literarnega eskapista« in prav branje kriminalk in grozljivk jo pripelje do fascinacije s serijskimi morilci) ima nezadovoljujoče razmerje z Adamom, po bizarnem spolnem aktu se razideta; nakar spozna Sema. Z njim je vse drugače, Aleksandra ima takoj drug položaj v odnosu, kar napove tudi siceršnjo naravnanost pripovedi glede razmerja moškega do ženske. Pozneje zaživi sama, a se občasno vrača k Semu. Po internetu kroži obširni morilčev manifest z naslovom Cona, v bralčevem primeru roman v romanu. Aleksandra se vanj s strastjo poglablja in postane znana izvedenka za njegovo vsebino. Sčasoma začne na psihiatriji obiskovati samega avtorja Cone, dvakratnega morilca Darijana Urha. Cono, analizo uma serijskega morilca, skuša dojeti tudi bralec, čim se tudi sam dokoplje do teksta.
Triger je vrhunsko slogovno in jezikovno domišljeno pisanje. Ko se bralec prepusti divjemu ritmu suverene pripovedi veščega prozaista, kjer vsak stavek stoji, lahko spotoma uživa v domiselnih, mestoma duhovitih formulacijah in mojstrsko speljani zgodbi. Sredstvo pripovedi pa so seksualni fetiši v povezavi z nasilnim, tudi morilskim seksom, vse je zelo nazorno opisano, da zares – tako ali drugače – tudi vsebinsko zadane. Odličen prijem. Ker pa z besedami povedanega nasilja ali zla nekako ni čutiti, gre morda za romantizirano fascinacijo v okvirih estetike bizarnega; ali pa govori avtor skozi hardcore porn o čem povsem drugem, morda o lepoti, ki jo lahko najdemo kjerkoli, kamor pogledamo z očmi opazovalca ali o življenjskih nazorih in odnosih, ki najbolj odsevajo ravno v seksualnih odnosih? Pa naj bo dovolj nepotrebne (ali zgrešene) apologije: Triger je izvrsten roman in tudi njegova uvrstitev v finalni izbor petih za nagrado kresnik ne preseneča.