Triglavske pravljice. Zv. 3
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1995 |
Založba | Magnolija |
Ključne besede | Slovenske ljudske pravljice |
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1995 |
Založba | Magnolija |
Ključne besede | Slovenske ljudske pravljice |
V tretjem delu Triglavskih pravljic si pravljičar Bukovnik zaželi v Blaščevo jamo, ovito v polno pravljičnih skrivnosti. Tja ga vodi Vričev Fronc. Govora je o predvsem o domačijskih in ledinskih imenih. Gre za pot, ki vodi od doma Vričevega Fronca do Blaščeve jame. Na poti si skupaj z dovškimi posebneži (Potokarjeva Anka, Kajžnikova Minka, Skrablejev Janez, Petrov Janez, Kajžnikov Dreja, Kajžnikov Maks) pripovedujejo zgodbe, ki krožijo o krajih, mimo katerih gredo ter o Blaščevi jami. Gre za vmesne zgodbe, ki obujajo spomin na pravljično preteklost. V pravljični preteklosti pa srečamo divje može, puščavnika Sabljico, kače, okamenele glave, kosmatince, prikazni, viteze, bele žene, zlodeje, zmaje. Ali Blaščeva jama res skriva zaklad, v njej morda najdete kačo, zmaja? Ali bi si, če bi bili po dolgi hoji končno pred njo, upali stopiti vanjo? Lahko vas je strah že po poti do tja. Vse okoli nas se dogajajo čudne stvari. Znamo premagati strah in se podati v svet skrivnostnega in neznanega? Kar pa verjetno moramo storiti, če si enkrat v življenju želimo odrasti.
Objavljeno: 16.01.2024 11:44:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:55
“Nizhod v dolino je bil čudo zase. Zvezde so migljale, brinje je dišalo, vrhovi so žareli v zlatem siju, jamarji so ukali, jesenski veter se je z orumenelim listjem igral in mu nekaj tiho šepetal. Celo Fronca je prevzela lepota planinskega večera, da se je znova ves razživel. Pozabil je na vse svoje tegobe in zapel, da je sama grajska deklica, zakleta v kačo, zamaknjeno prisluhnila v svojem podzemlju in milo zajokala. Na križpotu se je Skarablejev Janez poslovil od pisane družbe, pravljičar Bukovnik pa od njegovih planin. Zbogom, prelepi svet pravljic in bajk! Čar minulih časov je razlit čez tebe, vsak rob, vsaka skala, vsak potok ima svojo povest. Srca in duše naših pradedov utripajo v tvojih povestih. Iz veka v vek, iz rodu v rod nam o ljubezni in sovraštvu, o trpljenju in sreči tiho govore.” (str. 130)