Trije konji
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2011 |
Založba | Eno |
Prevod |
Vera Čertalič |
Ključne besede | Državljanska vojna, Duhovnost, Krivda, Ljubezen, Narava, Prijateljstvo |
Življenje je dolga črta in smrt je brez telesa začeti znova.
Velike tragedije sveta dolgo in daleč odmevajo. Najmočneje v dušah ljudi, ki so jim zunanje politične razmere življenje spremenile v osebne tragedije. Eden takih ljudi je pripovedovalec v romanu Trije konji. Mladenič z juga Italije spozna argentinsko dekle in skupaj zaživita v Argentini. Po dvajsetih letih se vrne v Italijo, spoznamo ga, ko je petdesetleten moški, vrtnar, ki vsak dan kosi v gostilni ob branju rabljenih knjig. Tu spozna Lailo, žensko, ki prodaja svoje telo moškim. Med njima se ustvari posebna vez, skozi razkrivanje Laili se nam postopoma razkrivajo vrtnarjeve travme: njegova žena je bila ena od brutalno umorjenih “desaparecidos”, po njeni smrti se je znašel v grozah državljanske vojne, če je želel preživeti, je moral moriti, po težavnem begu mu uspe ilegalno priti v Evropo in v rodno Italijo. “Življenje človeka traja kolikor življenje treh konjev in ti si prvega že pokopal,” so besede, s katerimi se zaključi pripovedovalčevo življenje v Argentini. Njegov drugi konj, življenje po vrnitvi v Italijo, je poetična pripoved o modrostih narave, prijateljstvu z gostilničarjem Mimmom, ki je na potovanju spoznal sovraštvo vojne na Balkanu, in mističnim afričanom Selimom. Laila je s svojo ljubeznijo v romanu tisto, kar je lepota v naravi: sila, ki nasprotuje zakonom težnosti, sila, ki je kontrast vrtnarjevim travmam, zaznamovanim z nasiljem, bojem za prevlado in omejevanjem človekove svobode, ki narekujejo medosebna razmerja v človeškem tropu. Razmerja, v katera je ujeta tudi Laila. Pot do njene svobode je umazana s krvjo in osvetljena s prijateljstvom med vrtnarjem in Selimom. Roman, ki ga lahko beremo kot ljubezensko zgodbo, avtobiografsko pripoved, kriminalko ali meditacijo v rajskem vrtu – vsekakor pa ob branju uživamo v bogatem jeziku, polnem primerjav in simbolov. Roman je tudi poseben poklon branju in knjigam – s hvaležnimi mislimi o knjigah je prepojeno celotno besedilo, vrtnarjevo tretje življenjsko obdobje (življenje tretjega konja) se začne prav s knjigo: “Knjigo vtaknem v notranji žep suknjiča. /…/ Na nekdanjem mestu za orožje je zdaj nekaj čisto drugega.” Kratek roman, ki v bralcu odmeva še dolgo.
Objavljeno: 17.12.2017 19:36:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:32
“Laila se zasmeje, Amerike, reče, so me odbile. Potem resno vpraša, ali je mogoče misliti na napad brez možnosti pobega, ali moraš biti malo nor ali samo odločen, da se boš pustil ubiti, ko ubijaš. Južna Amerika je, Laila, dnevi brez dneva potem, ostaneš z redkimi, divje napadaš, tečeš nasproti strelom, ne da bi se sklonil, tako ali tako ni odvisno od tebe, ali boš živel, vzdržal. Ribe na gladini vode smo. Ne sprašuj me, Laila, nisem več tisti, nihče ne more biti dolgo tisti, saj se vojne končajo in naslednji rod diha prihodnost in briše preteklost. Možnost pobega, praviš, spomnim se pobega, a nobene možnosti.” (str. 99)