| Žanr | biografski roman, družbenokritični roman, psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo Mesto, 2019 |
| Založba | ǂZaložba ǂGoga |
| Ključne besede | Azil, Begunci |
Mohamad Al Munem je sirski pesnik, založnik, intelektualec. Zato, da bi družini utrl pot v svobodo, se poda na dolgo in negotovo begunsko pot, ki ga zanese v Slovenijo. Izvemo, da je Mohamad že bil begunec, njegovo družino so pregnali iz Palestine v Sirijo, v Ljubljani sedaj zopet zaproša za azil. To je tudi čas, ko spremljamo medijsko odmevnejšo zgodbo brivca Ahmada. Medtem ko Ahmad in mnogi drugi nimajo te sreče, Mohamad zase in za družino pridobi begunski status. A to je le okvir zgodbe. Novinar Andraž Rožman s sirskim pesnikom, po naključnem srečanju, prične temeljiteje raziskovati begunsko tematiko in hkrati spletati človeške vezi. Hoče in noče biti le objektiven novinarski opazovalec, popisovalec. Vključi se, zato nastane tudi ta knjiga. Spremljamo ju za omizji v kavarnah, kjer se spoznavata in še z drugimi iščeta rešitve. Spremljamo ju na osvobojenem ozemlju Ambasade Rog, na literarnih večerih, dogodkih, razstavah po Sloveniji, po uradih med uradniki, aktivisti, politiki, doma, s prijatelji različnih narodnosti. Od blizu opazujemo, koliko in kako se žice lahko dotaknejo duha. Kako je, ko je begunec intelektualec, ljubitelj knjig, umetniška duša, kako je, ko sanje in ideali ne umirajo, ko literatura za prihodnje rodove še lahko nastaja, celo v begunskih razmerah. Saj duh veje koder hoče, zanj meja ni, telesa pa, kljub visokim idealom, le ne zmorejo vsega. Travme delajo svoje, posegajo globoko, uničujejo na različnih energetskih nivojih. Spoznavamo, kako je, ko nasproti tebe sedi, nič več in nič manj kot ogledalo, le da zrcali nekoga s svojim jezikom, s svojimi največjimi pesniki, pisatelji, svojim glavnim mestom, lahko je Ljubljana, lahko je Alep, za hrbti vsakega se zrcali desettisoče knjig, tudi prepovedane (Mohamad je v svoji založbi izdal celo Satanske stihe). Zrcalijo se sanje, ženske, družine, matere, njihovi dišeči šali. Vprašanje je le, v katerega moža zrcalno se bo med kavico na terasi zadrl šrapnel, čigavo srce bo zdržalo, kaj bo ostalo za kom in ali nista ranjena ali mrtva zrcalno kar oba? Knjiga par excellence.
Objavljeno: 22.04.2019 13:27:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:59
Predstavljal sem si, da bi bila v Sloveniji državljanska vojna. Sprva bi se protestniki borili proti diktatorski vladi, potem bi se vsi borili proti vsem. Nato bi v vojno vstopile velike svetovne sile. Ko bi s prijatelji sedel na terasi, bi mi mimo ušesa švignil naboj in preluknjal fasado. Na streho bi padla raketa, moj dom bi bil uničen. Ker bi bil napačnega porekla in političnega prepričanja, nikoli ne bi vedel, kdaj bodo vladni vojaki potrkali na vrata. Prijatelji bi umirali in bežali.
Prestrašen bi se podal na balkansko pot proti jugu. Plazil bi se pod žičnatimi ograjami, plezal po jarkih, preživel brodolom, plačeval tihotapcem in se izmučen nekako prebil do Sirije. Do Alepa, kjer bi zaprosil za azil. S težavo bi se naučil nekaj arabščine, toliko, da bi se lahko sporazumeval /…/. Spoznal bi Mohamada, pisatelja, ki bi ga zanimala moja zgodba /…/. Ne bi bil več sam. Novi prijatelji bi bili vse, kar bi imel. Pogled na alepsko citadelo bi mi dal občutek zavetja. Po drugi strani bi občutil strašno negotovost, ker ne bi vedel, ali bom lahko ostal v mestu, ki bi ga bil vzljubil. Prebujal bi se iz nočnih mor in zarana odpiral oči, ker bi čakal na poštarja z odločitvijo o azilni prošnji… (str.154 – 156)
"Si bil pred vojno svoboden? Vsaj malo?"
"Ne. No, včasih sem bil. Da sem preživel, sem si moral svobodo zamišljati. Ne glede na družbeni in politični sistem stremim k svobodi. Alkohol je bil nesprejemljiv, jaz sem ga pil. Imeti dekle je bilo nesprejemljivo, jaz sem jo imel. Nekatere knjige so bile prepovedane, jaz sem jih bral, tiskal, govoril o njih prijateljem. Tako sem se počutil neukrotljivega."
