Trojica za Kartal: Sarajevski Marlboro remastered
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura, hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Knjižnica Kondor |
Prevod |
Aleksandra Rekar |
Ključne besede | Bosna in hercegovina, Odnosi, Tragedije, Vojna |
"Strah ljudem olajša marsikaj."
Sarajevski Marlboro je verjetno knjiga, ki je Miljenka Jergovića najbolj zaznamovala, čeravno gre za plodovitega avtorja, spod peresa katerega je nastalo precej odličnih besedil in knjig, a vendar je zbirka zgodb iz obleganega Sarajeva edina, ki ji lahko brez prevelikega pomišljanja dodamo pridevnik kultna. Jergović se z zbirko kratkih zgodb, ki jo je poimenoval Trojica za Kartal, ponovno vrača v to za prebivalce Sarajeva zagotovo najtežje (zdaj že) zgodovinsko obdobje, a ne zato, da bi tudi tej izboril kultni status, temveč zato, ker je v Sarajevskem Marlboru ostalo še veliko neizrečenega. Jergović je skorajda trideset let po nastanku “Marlbora” seveda drugačen človek in pisatelj, kot je bil takrat, ko so v uredništvu Nedjeljne Dalmacije željno pričakovali zgodbe, ki jim jih je pošiljal iz obleganega Sarajeva, a navkljub temu se Trojica za Kartal v svojem temelju od predhodnice bistveno ne razlikuje. V obeh primerih je namreč v središču zgodb absurdnost vojne in tragičnost usod posameznikov, ki ji ni niso zmogli ali skušali ubežati. Trojica za Kartal je odlična in stilno dovršena knjiga, ki pa statusa kultnosti predhodnice ne bo dosegla. Ne zato, ker si tega ne bi zaslužila, temveč zato, ker je vojna v Bosni in Hercegovini (in tudi druge vojne po svetu) za današnjega slovenskega bralca preveč oddaljena, da bi jo lahko še vzel za svojo. Ljudje namreč vse prehitro pozabljamo, in tudi zato moramo biti hvaležni Jergoviću, da nas vsake toliko spomni na tragično usodo prebivalcev nekega mesta, saj je to verjetno edini način, da bomo vsaj tisti, ki smo ti zbirki zgodb prebrali, odločneje rekli (prihodnjim) vojnam NE! Zelo priporočam!
Objavljeno: 16.12.2023 11:32:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:41
Ja, muslimani ne jedo svinjine in ni jim do tega, da bi jim to, kar jedo, skrunili s svinjino, ampak pri tem ni šlo več samo za meso. Če bi šlo, se ne prvi ne drugi ne bi pretvarjali, da ničesar ne opažajo. In v vsem tem ne bi bilo nekega čudnega vzajemnega sramu. Pred vojno je bilo ljudi druge pred drugimi sram. Potem pa je bilo samo tiste, ki so ostali v manjšini, sram pred tistimi, ki so bili v večini. Ampak takrat ni bilo več ne Sava ne Savove mesnice na tržnici (str. 176)