Trst in kaj pomeni nikjer

Premišljeno delo, ki združuje spomine iz mladostnih vojnih let, detajlno zgodovinsko – literarno študijo Trsta in esej o minevanju. Zadnji v vrsti svojevrstnih potopisov (besedo je kasneje požrl) uspešnega britanskega reporterja, ki je večino svojega zrelega življenja preživel kot ženska. Po senzacionalnosti se ne more kosati z njegovo reportažo o osvojitvi do tedaj nepremagljivega Mount Everesta s katero je očaral kraljico na dan inavguracije, po zrelosti izpovedi pa jo daleč prekaša. Kaj torej fascinira Valižana, ki na mesto zre z udobne distance?
Spočetka »sproščena medrasna zmešnjava tega kraja,« ki po izgubi edine prave identitete – to je biti največja luka Avstro-Ogrske monarhije: »Njegova edina ideologija je bil materializem, njegova najhujša moralna slabost lenoba,« postane lokalno središče risorgimenta (»Domoljubje, zadnje zatočišče lopova«), in se šele z Illijem spet vrača na pota stare slave (in bogastva). Ni političen, čeprav se obregne ob še vedno živahen »Muzej iredentizma«, bivšega diktatorja: »V mestu je prespal le 2 noči, ampak 60 let kasneje so mu posvetili celo knjigo,« in nenazadnje ob balkanski bazar Ponterosso. »Tršate, odkrite, preproste in skromne Slovence« omenja, a jih v duhu »Europiccole« ne izpostavlja. Še ena zgodovinska lekcija o lahkotnosti izgube medsebojnega spoštovanja.