Tujka

Odrasla je z zgodbami o naravi, ki jo usmerja Bog. Z judovskim bogom, čigar imena ne sme izreči, ni dosti drugače, a kje točno tiči razlika, ji ni povsem jasno. Dovolj je, da vidi zlepljeno oso umirati v loncu medu, da sliši njeno poslednje brenčanje, ali malega škorpijona, zmečkanega pod kakim podplatom, pa se že mora obrniti stran, si razbijati glavo z vprašanjem, kateri bog je odgovoren za to. Ko si nekajmesečnega sina, malega Yaakova, pritisne k prsim, jo včasih preplavita tesnoba in nejasen strah. Ne bo od njene tako varne mladosti v ljubki hišici na severu res ostalo čisto nič? Kakšen je smisel surovega življenja tukaj? Ujame se v zlovešč ples s smrtjo. Bogoslovcem so take muke prihranjene, kot da bi imelo zanje smisel vse, kar jih obdaja. Včasih se počuti, kot da se je znašla v vakuumu, ker je zavrgla vero svojih staršev. Naj jo David še tako uči o Tori in stari zgodovini judovskega ljudstva, temelji njene gotovosti so se skrhali in ob sebi nima nikogar, s komer bi lahko govorila o tem: kristjani bi jo takoj ožigosali za čarovnico in jo vrgli na grmado, judje bi jo opomnili, da je v svojem dvomu slaba prozelitinja in da kot taka nikoli ne bo del judovske skupnosti. Stori torej to, kar omikanim ženskam njenega časa pritiče: molči, skloni glavo, moli v tišini. Večkrat ne ve, h komu, najbrž h glasu v nji sami, k izgubljenemu angelu, ki ji včasih pristane na rami, ob čemer jo zmeraj zajame tresavica, in da bi se zbrala, žebra tiha zaklinjanja.

(str. 34)