Tujka

Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.