Tukaj
Žanr | risoroman, strip, zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Zavod VigeVageKnjige |
Ključne besede | Čas, Kolaži, Potovanje v času |
Potovanje v času.
Delo, ki je bilo sprva objavljeno v stripovski reviji Raw, je obsegalo nekoliko krajši, »le« 100-letni časovni razpon. V razširjeni knjižni obliki je izšlo leta 2015, leta 2021 pa tudi v slovenskem prevodu.
V središču dogajanja ni življenje človeka, ampak življenje nekega prostora, ki se v 20. stoletju upodablja v obliki hiše. Če je v pisanem romanu težko zaobseči zgodbo o tem, kaj se je na nekem prostoru zgodilo v treh milijardah letih, je to s svojim risoromanom odlično uspelo Richardu McGuireju. Na skoraj tristo straneh spremljamo fragmente zgodbe, ki se sprva zdi, da se bo dogajala zgolj v dnevni sobi neke hiše: kamin in okno se nam prikazujeta kot konstanti, spreminjajo se letnica, stenska obloga, pohištvo. Kmalu pa se z vnosom oseb v prostor dogajanje stopnjuje in nezavedajoč, se znajdemo v dnevni sobi iz leta 1915, kjer na preprogi leži deklica iz leta 1970, zraven nje pa na suhi travi leži bizon izpred 12 000 let. Vse skupaj odlično spojeno in povezano v celoto.
V knjigi se prepletajo različna časovna obdobja, prikazujejo se navade, ki so skozi čas ostale enake in tiste, ki so se spreminjale. Vidimo spremembe ljudi in spremembo sveta. Hkrati na kratko pokukamo tudi v prihodnost.
Knjiga, pri kateri boste z vsakim listanjem odkrili neko novo podrobnost in v enem dnevu prepotovali več časovnih obdobij.
Objavljeno: 24.01.2022 13:48:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:34
Leto 2213:
Dobrodošli. Prosimo, nastavite si slušalke na šesti kanal. S pomočjo rekonstrukcije in vizualizacijskega programa nam je uspelo dognati, da je na tem mestu nekoč stal dom, zgrajen v dvajsetem stoletju. V dvajsetem stoletju so skorajda vsi imeli nekaj osnovnih predmetov. Prvi je bil okrogla stvarčica, ki je kazala približen čas. Izdelana je bila iz kovine in stekla, pritrjenih na trak živalske kože. Nosili so jo na zapestju, rekli so ji ura, saj so ob pogledu nanjo običajno postali urnejši.