Tutankamon : knjiga senc
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2009 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Ana Pogačar |
Ključne besede | Egipt, tutankamon, Zgodovina, zgodovinska kriminalka |
»Zdaj ko so njegovo veličanstvo okronali za kralja, so templji in posestva bogov in boginj Elefantine do močvirji Spodnjega Egipta začeli propadati. Njihovi oltarji so se spremenili v ruševine in postali gomile. V deželi je vladal nered. Bogovi so jim obrnili hrbet. Ko je vojska odšla v severno Sirijo, da bi razširila meje Egipta, ni bila uspešna. Srca bogov v njihovih kipi so bila izčrpana. Kar je bilo narejeno je bilo uničeno« (z restavracijske stele, postavljene v kompleksu templjev v Karnaku v prvih letih Tutankamonove vladavine).
Od leta 1922, ko je Howard Carter odkril Tutankamonovo grobnico, je le ta postal najslavnejši, najprivlačnejši od vseh starih Egipčanov. Odkritje grobnice je spodbudilo silovit razcvet zanimanja za stari Egipt. Vemo, da je Tutankamon podedoval prestol, ko je imel približno osem let. Tutankamon je odraščal v nemirnih časih. Podedoval je težave vladanja svojega očeta Ehnatona. Po koncu Ehnatonovega vladanja so ponovno uvedli staro ortodoksno religijo. Tutankamon je tako med strokovnjaki kot laiki spodbudil val zanimanja za njegovo življenje, zakaj je umrl tako mlad, kakšno je bilo njegovo življenje, ali se je res ponesrečil pri padcu iz konja, ali je bil zastrupljen. Veliki pesnik Robert Graves je napisal, da so zgodovinski romani poskusi, da bi razrešili skrivnostne zgodovinske uganke. V pričujočem romanu poskuša avtor s pomočjo domišljije, previdnih poskusov, da bi bil zgodovinsko čim natančnejši in želje da bi opisal te davno mrtve ljudi kot žive v njihovem lastnem sedanjiku, ponudi rešitve uganke mladeniča, ki je za kratek čas držal v rokah kljuko in bič zemeljske oblasti in se je nato povsem izgubil do tistega dne leta 1922, ko so prelomili pečate njegove grobnice. Še danes poznamo slavni odgovor na vprašanje ali je Howard Carter kaj videl: »Da, čudovite stvari!«.
Objavljeno: 13.01.2021 15:06:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:04
Kralj je stopil naprej, da bi prejel pozdrave in poklone drugih dostojanstvenikov. Nazadnje se je povzpel na oder k prestolu, ki je stal pod baldahinom, ki je nekoliko ublažil žgočo vročino sonca na kamnih. Na Horemhebov ukaz so nato vse divizije in vse skupne vojnih ujetnikov ob spremljavi trobent in bobnov ob sprevodu odkorakale naprej. Trajalo je ure. Toda kralj je vztrajal v svoji togi drži in zrl v daljavo, čeprav mu je znoj tekel izpod krone in mu močil tuniko. (str. 192)