Uho, grlo, nož

Tonka je junakinja ali antijunakinja, o tem bi se dalo debatirati v neskončnost. Tonka vam bo namreč vse povedala “v faco”. Nima živcev, da bi se delala lepo. Njeni živci so tanki kot las. Živi s dobrosrčnim švercerjem, ime mu je Kiki. Ima tudi ljubimca, pravnika, ki mu je ime Miki. Je Hrvatica, a v resnici tudi Srbkinja, poreklo sta ji starša določila s priložnostno afero. Tonka ne mara črncev, niti Srbov, otrok, nasploh ne mara ljudi, raje bi bila koza ali povodni konj, ne mara politike, zgodovine, geografije, dolgega seksa, večkrat je abrotirala, pa tudi že delala samomor. Veliko preklinja, nenehno preklinja, res je “nadrkana”, apaurine ima redno na zalogi in med pripovedovanjem zgodbe vas bo nenehno žalila in “nekam” pošiljala. Rada ima čokolado Dorina in rada se uredi, da ne izgleda tako stara. Ima jih 50 in je še vedno vražja babnica. Ima tudi najboljšo prijateljico Elo in prijatelja Borisa. Vsi so nekako preživeli nedavno vojno. Tonka je lahko da za crknit smešna in zna vas pritegniti s svojo “resničnostno zgodbico”, v resnici pa ji uspe odpreti vsa pomembna vprašanja o tem, kakšna družba in kakšni posamezniki pravzaprav smo in kakšni šele postanemo v mejnih situacijah. Knjiga “za požret”.