Umetnikova pot : osvobajanje ustvarjalnosti

“Rojeni smo, da ustvarjamo. Preuredimo si kuhinjo, ob praznikih zavezujemo metuljčke, delamo poskuse, kako izboljšati juho. Isti otrok, ki je nekoč delal parfume iz ščepca tega in kančka onega, ko je sredstvo za pomivanje posode zmešal s cimetom, v odraslosti kupi potpuri in napolni sobo z vonjem božiča.
Naj si želimo biti še tako puščobni, brez sanj in imeti vse vajeti v svojih rokah, ne bomo mogli ugasniti ognja naših sanj. Žerjavica tli naprej in kakor listje pozimi zmoti naše zamrznjene duše. Sanje ne bodo izginile. Morda se prikradejo po tihem. Na dolgočasnem sestanku rišemo čačke. Na oglasno desko v službi obesimo smešno razglednico. Šefu damo zloben nadimek. Posadimo dvakrat več rož, kot jih potrebujemo.
Nemirni v svojih življenjih stremimo po še, želimo več, razburjamo se. Pojemo v avtomobilu, v besu odložimo telefon, delamo sezname, čistimo omare, zlagamo police. Radi bi naredili nekaj, pa mislimo, da mora biti to nekaj pravega, s čimer hočemo reči, da mora biti nekaj pomembnega.
Mi smo to, kar je pomembno, in tisto nekaj, kar počnemo, je lahko nekaj veselega, a majhnega: zavržemo odmrle rastline, znebimo se neparnih nogavic. Boli nas izguba, a vznemirja upanje. Ko delamo svoje jutranje zapise, dobi obliko naše novo – in pisano? – življenje. Kdo je kupil to azalejo? Od kod nenadna ljubezen do rožnate barve? Je slika, ki ste jo pričvrstili, podoba vas, za kakršno si prizadevate?
Vaši čevlji so ponošeni. Zavržete jih. Organizirate garažno razprodajo. Privoščite si nakup prve izdaje romana, kupite nove rjuhe. Prijateljica si ne more priti na jasno, kaj vas je obsedlo, vi pa se podate na prvi dopust po veliko letih.”
(str. 289)