Umetnost krhkosti : kako ti Leopardi lahko reši življenje : [roman]

»Se je mogoče izmojstriti v utrudljivi umetelnosti vsakdanjega življenja, da postane umetnost vsakdanje radosti?« To je poglavitno vprašanje in življenjski napor italijanskega pisca, ki poleg pisanja svoj čas posveča delu z mladimi in njihovo krhko ranljivostjo; z našimi semeni, ki jim poskušamo zagotoviti vse potrebno za življenje, ne pa tudi razlogov, da bi življenje resnično in radostno živeli, kajti »srečo smo zamenjali za blaginjo, sanje za porabo«; njihovo mladost, njihova telesa, misli in srca smo oropali domišljije s tem, da smo jih prenapolnili z ‘vsem’, a z ničimer od tega ‘vsega’ res pomembnim. Roman, kot ga je podnaslovil avtor, je predvsem esejistično razmišljanje o življenju, ujeto v monološko formo pisem, naslovljenih italijanskemu renesančnemu pesniku Giacomu Leopardiju, ki mu služi kot vzor in navdih za premagovanje žalostnih življenjskih bremen na način zoperstavljanja bolečini z iskanjem lepote, razumljene kot polnosti, razvidne iz vsakdanjih stvari, če jo znamo izslediti, kar oba, tako Leopardi kot d’Avenia udejanjata v literarno izmojstreni besedi. Preko pesnika nam avtor sporoča, da se umetnost bivanja nahaja v življenju brez strahu pred življenjem, natančneje: prav s sprejemanjem strahu samega. V tem, da v svoji biti vztrajamo pristnejši in resničnejši, da bivamo na način »biti kos globini stvarnosti«, biti očaran nad življenjem in ne bivati na tem svetu zgolj kot izčrpan, bledoličen statist. Na način »ljubiti in si prizadevati za kar največ življenja zase.« Se ne odpovedati življenju, tudi ko se zdi, da le-to ne bo izpolnilo naših želja. Ohranjati upanje, tudi ko je upati težko, kar je največje junaško dejanje in največje dejanje ljubezni. Le tako se lahko upremo temu, da svojo življenjsko pot dojemamo kot usodo, ki nas je zadela in jo zmoremo zgolj trpno prenašati, ampak jo, nasprotno, preobrazimo v našo lastno izbiro, da smo; da obstajamo z vsemi našimi hibami, porazi in omejitvami. Upati pa je mogoče le, »če vedno, v vseh, tudi najmračnejših trenutkih, sobivamo z lepoto«.