Umetnost lokostrelstva

Umetnost lokostrelstva je zbirka štirih zgodb; vsaka govori o posamezniku, ki je navzven neopazen in tih, tudi navznoter ne doživlja večjih pretresov, življenje sprejema, kot mu prihaja naproti; nezahteven je, neproblematičen in blag do sebe in drugih, a vsak od njih gosto prepreden s svojo strastjo, ki mu narekuje življenje in usmerja čustva, sanjarije in hrepenenja, najsi bo to hiša, orgle, klavir ali lok. Sledi teh posebnežev, njihovo osebnostno snov, ki se pleteniči okoli izbranega življenjskega fokusa, bralec spoznava preko fragmentov, kot bi avtor iz njihovega življenja izrezal posamezne slike, jih izpostavil pripeki sonca in pustil, da se na račun obledelosti nekaterih samosvoje izostrijo tiste druge podobe, ki jih žarkost ne izžge, temveč poudari. Pripoved tako ni kavzalno eruptivna, je osvežilno zreducirana in zgoščeno točkovna, neobremenjena, erotično igriva, nežno zafrkantska, luknjičasto fluidna, nepretenciozno iskriva, gibčno spontana, specifično humorna in nepojasnjeno zapeljiva. Morda res, kot bi brali glasbo. Literarni džez? Vsekakor nekaj povsem samosvojega v slovenskem literarnem prostorju.