Umišljeno življenje
Žanr | eksistencialistični roman, filozofski roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Breda Biščak |
To, kar opisujem, je stanje duha.
Si lahko predstavljate, da vas cesarstvo izžene izza svojih meja, kjer ni ničesar drugega, kot pusta, prvobitna pokrajina? Ljudje, ki jih srečate, živijo v prvinskih, barbarskih skupnostih, polnih arhetipskosti, ki jo obvladujejo duhovi in demoni. Govorijo le svoj jezik, osiromašen vseh nadpomenov ali idejnih pojmov, kot je na primer svoboda, za katero nimajo niti besednega izraza niti ustrezne predstave o tem, kaj naj bi pomenila. Poleg jezikovne ločnice tako trčite tudi ob kulturno. To se je zgodilo Ovidiju, glavnemu junaku fiktivnega romana, sicer pa slavnemu rimskemu pesniku, ki si ga je avtor izposodil iz zgodovine. Ovidij je prepričan, da je tisto, kar nas loči od živali, prav jezik oz. govor, simbolnost v njem pa je tista, ki pogojuje kulturo. V divjini se spoprijatelji z Otrokom, volčjim dečkom, ki ga želi počlovečiti tako, da ga uči govoriti. Hkrati pa se tudi sam uči od dečka – ta živi odprto in je eno z vsem, brez simbolnih mrež; je vselej prisoten v konkretnosti, ki je ena sama divja misel. Umišljeno življenje je roman o spreminjanju, o metamorfozah in kot celota odpira vprašanje, kaj vse je človek. Je tudi hvalnica naši notranji domišljiji in moči, s katero se prebijamo skozi omejitve. Napisan je v preprostem, a močno subtilnem in poetičnem jeziku in bo ganil predvsem tiste literarne sladokusce, ki v branju iščejo prestiž.
Objavljeno: 23.10.2014 08:27:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:33
Moje znanje, da nebo obstaja, da imajo zvezde ime in zgodovino, mi preprečuje biti nebo. Dežuje, in jaz rečem, dežuje. Grmi, in jaz rečem, grmi. Otrok je drugačen. Poskušam razmišljati na njegov način: dežujem, grmim, in v hipu me obide panika, kot da bi se z izgubo nadzora nad dušo, ki jo imam kot posameznik, z odmetom še njenega poslednjega delčka s konice mezinca lahko izgubil med mnogoterostjo stvari v stvarstvu in se nikdar ne bi mogel vrniti. Toda zdaj vem, da je to prava pot. Iz sebe moram spraviti svojo staro bit in vase spustiti stvarstvo. In potem se bodo nazaj pritihotapila druga bitja – ne kot preobraženi bogovi, temveč takšna, kot so. Naselila se bodo v nas in znova vstopila v svoje staro življenje v naši zavesti. V nas se bo znova preselil duh stvari. Postali bomo celi.