Umreti spomladi
Žanr | vojni roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2019 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Mladoletniki, Mobilizacija, Prijateljstvo, Travme, Vojaške enote, Vojne žrtve |
Izvršiti povelje
Nemčija na začetku leta 1945. Tretji rajh izgublja tla pod nogami, nasprotniki se krepijo. Toda nekdaj vzorna vojska ne popušča. Veliko je še mladeničev, komaj polnoletnih ali niti ne, ki bi jih lahko vpoklicali. Med njimi sta Walter in Friedrich (Fiete), izučena molznika na večji kmetiji. Po koncu enega izmed delovnih dni si privoščita počitek v gostišču, tam pa ju nasilno rekrutirajo v enote SS. Priprave so kratke. Walterju uspe pridobiti šoferski izpit, Fieteja, ki nima te sreče, razporedijo med navadne vojake. Znajdeta se na Madžarskem. Walter, skozi oči katerega vseskozi spremljamo dogajanje, opravlja različne prevoze. Ob tem se začne soočati s krutostjo, cinizmom in krvoločnostjo vojaških enot, katerim zdaj sam pripada. Nekega dne mu sporočijo, da je na Madžarskem padel njegov oče. Bil je sicer paznik v taborišču, a je po kazni moral na fronto. Walter se odloči, da bo poiskal njegov grob, kar pa se spremeni v pravo odisejado. Razočaran se vrne v enoto, kjer ga čaka novica, ob kateri ga spreleti srh. Kot omenja prevajalec v spremni besedi slovenskega prevoda, je Ralf Rothman napisal enega izmed najboljših antivojnih romanov v nemščini po romanu Na zahodu nič novega E. M. Remarqua. Uvod in epilog, ki sestavljata okvir romana, nakazujeta, da je pisal iz osebne izkušnje. Očetovega odnosa do družine in okolice kot otrok namreč ni razumel. Šele po njegovi smrti je zmogel izpisati tisto, kar se mu je zdelo, da je hotel oče izraziti s svojim dolgoletnim molkom. Tekoča, hitro berljiva zgodba, ob kateri pa lahko le še enkrat potrdimo: “Nikoli več vojne”.
Objavljeno: 05.08.2020 14:02:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:13
Tudi če odmislimo njegovo naglušnost: bilo je popolnoma tiho, niti skozi okno, niti čez park klinike, niti s hodnika v sobo ni bilo slišati niti glasu; redni čas obiskov je minil, večerjo so že zdavnaj postregli, posodo so malo prej pospravili. Nočna sestra je že bila na obhodu, moja mati pa je komaj opazno zmajala z glavo in zamomljala: “Ah, zdaj je spet v vojni.”
Nisem vprašal, kako ji je to prišlo na misel. Že sama intimnost, ki jo je bilo čutiti v tej trditvi, je pričala o tem, da je bilo res, in zares je nekoliko pozneje zakričal: “Tam!” in se nebogljeno in zaskrbljeno zazrl najprej v enega in potem v drugega. “Že spet! Ne slišita tega?” Njegovi prsti so se krožno premikali po njegovih prsih, mečkali spalno srajco in jo potem znova gladili, pri tem pa je požiral slino; potem mu je glava padla nazaj na vzglavnik, obrnil se je k steni in rekel z zaprtimi očmi: “Vedno bolj se približujejo, presneto! Da bi za nas le našel kakšen kraj …”
Str. 13 – 14